Kontrafirati se ni pustil nikoli

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. december 2013 / 06:00

V Prešernovem izmikanju možnosti, da bi si ustvaril svojo lastno družino, je nekaj skrivnostnega. Podobno je z njegovim izogibanjem predlogom, da bi ga portretirali …

»Kontrafirati se ni pustil nikoli.« Tako je monsinjorju Tomu Zupanu zatrdila Prešernova sestra Lenka. Beseda, ki je danes ne najdemo skoraj v nobenem slovarju, se je takrat očitno uporabljala tudi v vsakdanji govorici. Gre za italijanski glagol »contraffare«, ki pomeni dvoje: posnemati in oponašati ter ponarediti in ponarejati. Lenka je hotela s to besedo povedati, da se ni njen brat nikoli pustil naslikati. Tako še danes ne vemo – in kot kaže nikoli ne bomo – kakšen je »v resnici« bil. Upodabljala in upodobila ga je cela vrsta slikarjev in kiparjev; nekateri so se pri tem ravnali po opisih, drugi so se prepustili ustvarjalni domišljiji. Kolikor sem sam utegnil pregledati slikarske podobe, se mi zdi, da sta še najboljši in najbolj zvesti prva in zadnja. Prva je, kot vemo, olje na platnu, ki ga je posmrtno (1850) naslikal ljubljanski slikar Franz Kurz Goldenstein, ki je pesnika osebno in dobro poznal. Kot »zadnjo« upodobitev sem imel v mislih odličen in značajsko zadeti portret, ki ga je po temeljitem študiju naslikal slikar Rudi Španzel in je nam je še do­bro znan z bankovca za tisoč tolarjev.

Zakaj se pesnik ni pustil naslikati? Njegova hči Ernestina Jelovšek je po pripovedovanju matere Ane v svojih spominih zapisala: »Nekega dne je moj oče spremljal doktorja Crobatha k Langusu, ki je ravno takrat portretiral oba Crobathova otroka – Luizo in Evgena. Pa vpraša Langus, ki je bil tudi Prešernov osebni prijatelj: 'Gospod doktor, kdaj pa se boste dali portretirati? Vaš portret utegne biti nekoč še zelo iskan.' – 'Ko se bom oženil, za zdaj pa še nimam neveste ...,'« naj bi odvrnil Prešeren. To naj bi bilo leta 1837. Poleti 1834 pa naj bi, zaljubljen v Primičevo Julijo, pogosto zahajal v atelje prijatelja Langusa, kjer je nastajal njen portret. Ob tem je nastal tudi sonet Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje, katerega akrostih kaže, da je posvečen prav Matevžu Langusu, prvaku ljubljanskih portretistov tiste dobe. »Ah, tak podobo gledat' me device, / Nebeške nje lepote senco, sanje / Goljufne, v kterih komej sled resnice …« Mogoče je skrivnost prav v teh treh verzih: da so tako podobe kot pesmi preskromne, da bi pričarale vso lepoto izvoljene – in pesnika samega?

Pesnikov obraz je najbolj natančno ubesedil publicist in urednik Janez Mušič v knjigi Prešeren v upodobitvah (1993). V tem odstavku je povzel vse dotlej znane opise. »Prešernov obraz je bil ovalen, zdrave barve in od sonca nekoliko zagorel. Imel je belo čelo, a zaradi bujno rastočih las ne posebno visoko. Sive in bolj majhne oči je imel na pol odprte. Njegov navadno resni pogled je dajal očem nekaj motnega, zato so ljudje govorili, da gleda mračno. Samo kadar je bil močno razburjen, npr. vesel ali jezen, se mu je zablisnilo v očeh in silna strela je udarila v predmet njegove ljubezni ali jeze. Vmes se je zdelo, da vidi v dno duše, zato je bilo čisto nemogoče, da bi ga kdo nalagal. Obrvi je imel svetle in košate, nos pa bolj dolg in rahlo upognjen. Usta majhna, ustnice drobne, zgornja je molela nekoliko čez spodnjo in le po trzanju spodnje ustnice so ljudje vedeli, kdaj je bil močno vznemirjen, kajti znal se je zmeraj premagovati. Njegova brada je bila mehka in okrogla s plitko jamico. Okrog ust je imel poteze izredne prijaznosti in ljubeznive dobrote. Lasje, temno rjavi, skoraj črni in nekoliko kodrasti, so bili gosti, mehki in bleščeči, navadno jih je nosil dolge čez ovratnik, ker si jih ni rad strigel. Ušesa je imel prav majhna in tesno ob glavi.«

Če preberemo gornji odstavek in si hkrati ogledujemo Goldensteinov in Španzlov portret, lahko dobimo vsak svojo podobo. Zdaj je treba samo še malo počakati, da bodo računalniki že tako pametni, da bodo po skeniranju in primerjanju različnih portretov in ob upoštevanju besednega opisa naredili še računalniški portret Prešerna.

Avtor prve kiparske upodobitve Prešerna pa je Franc Ksaver Zajec. Rodil se je 4. decembra 1821 na Sovodnju v Poljanski dolini. Ime je dobil po istem zavetniku kot Prešeren, kateremu je bilo tedaj že 21 let. Zajec je na akademijah na Dunaju in v Münchnu študiral kiparstvo in velja za prvega akademskega kiparja med Slovenci. Na svojega soimenjaka pesnika se je navezal v dvojem. Leta 1865 je izdelal prvo kiparsko upodobitev Prešerna, njegov sin Ivan Zajec, prav tako akademski kipar, pa je avtor Prešernovega spomenika na Tromostovju v Ljubljani. Za portret, ki ga je izdelal oče Franc Ksaver, so vedeli, vendar je veljal za izgubljenega. Leta 1990 so ga našli, po mavčnem izvirniku so bile narejene še tri kopije v mavcu in štirje odlitki v bronu. Eden je bil 3. decembra 2000, za Prešernov 200. rojstni dan, odkrit kot njegov spomenik v rojstni Vrbi. »Doprsni kip, ki je pred nami, z arhivskim pričevanjem govori, da gre za plastično podobo, ki je nastala po Goldensteinovem portretu, obenem pa za plastiko, ki je bila namenjena predvsem učinkovanju na odru – zato jo je avtor izdelal zelo sumarno v neoklasicistični maniri. Gre za kip, ki je 'nastopil' v eni od takrat zelo priljubljenih živih slik in ima zato velik pomen za zgodovino slovenskega gledališča in za rekonstrukcijo takratnih besed. O resnih pripravah na proslavo in o novem vrednotenju Prešernovega dela v tistem času priča tudi to, da so k delu pritegnili uveljavljenega akademskega kiparja. Še zanimivejši pa so odnosi, ki so se stkali okrog upodobitve; gre namreč za dogovarjanje in dopisovanje med Zajcem, Goldensteinom in Bleiweisom, ki je bil lastnik Goldensteinovega portreta. Plastiko je Zajec zasnoval kot reprezentativni portret. Obdržal je sicer vse značilnosti Goldensteinovega, vendar je nekoliko podaljšal obraz, draperijo pa je zaokrožil v klasicistični šegi tako, da je plašč v dobršni meri oblikoval kot del antične toge. Tako je podobo povzdignil na raven reprezentativnih, po antičnem vzoru pobožanstvenih podob velikih mož …« Tako je na novo odkriti portret Prešerna označil dr. Ivan Sedej.