Prešernova ribniška skrivnost

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. december 2013 / 06:00

Zakaj Prešeren ni zmogel ali znal ustvariti lastne družine? Ženske je opeval, tiste, s katerimi je prihajal v zemeljske stike, je onesrečil, zlasti Ano Jelovšek, mater svojih otrok …

Preberimo najprej ugotovitev, ki ji skoraj ni mogoče oporekati. »Za Prešernovo ljubezensko življenje od doraslosti naprej je bila značilna izrazita fiksiranost na žensko, toda predvsem ali samo na zelo mlado, v dekliški podobi petnajstletnih in komaj nekaj več. Zrelejše ali bolj izkušene ženske so ga komajda privlačevale ali so ga celo odbijale. V obeh primerih je ostajal do ženske neodločen ali plašljiv, kar se je otipljivo pokazalo zlasti tedaj, ko je imel priložnost navezati z njimi erotičen stik in so se mu skoraj ponujale. Prav v teh položajih je bil ne le odločen, ampak že kar nasproten ženskim nameram, kar je šlo tako daleč, da so ga imeli za preziralca žensk, za takega, ki misli o njih vse najslabše …« Tako je glavno posebnost Prešernovega ljubezenskega življenja povzel dr. Janko Kos v odlični knjigi Neznani Prešeren, 1994. Preden je prišel do gornje ugotovitve, je seveda zadevo temeljito proučil, kolikor je to zdaj in za nazaj sploh še mogoče. »S tem pogledom nazaj bi se dalo reči o Prešernovem odnosu do žensk tole: ljubil je tiste, ki so mu bile nedosegljive, tistih, ki so mu bile naklonjene in se mu celo same približale, ni ljubil ali jih je celo onesrečil …«

Prešernoslovci povečini soglašajo, da je treba vzrok za takšno posebnost v pesnikovem odnosu do žensk iskati v t. i. Prešernovem ribniškem doživljaju. Njegova sestra Lenka je povedala, da je njen brat sam na smrtni postelji v Kranju izjavil: »Zame bi bilo bolje, da nisem nikoli v Ribnici bil.« V ribniško normalko ga je poslal stari stric Jožef, župnik na Kopanju, pri katerem je Ribičev France živel od leta 1808 ali 1809. Stanoval je pri učitelju Antonu Kromholzu, sudetskem Nemcu. Tu je ostal prvi dve šolski leti do 1812, ko je šel v Ljubljano. Kaj se mu je tedaj zgodilo? Kot učenec je bil zelo uspešen. Anton Slodnjak domneva: »Zaveden od Kromholzovih otrok, je zablodil tu v nekakšno mladostno zablodo, da je bil pozneje vedno nejevoljen, ako ga je kdo spomnil Ribnice, in da se je baje še na smrtni postelji z bridkostjo spominjal tega kraja.«

Zdi se, da pesnik sam ni nikomur zaupal, zakaj bi bilo boljše, da ni »nikoli v Ribnici bil«. Tako ostajajo različne možne razlage. Janko Kos jih povzame v tri. Prva je ta, da je enajstletnega dečka zapeljala ženska, »morda dosti starejša«, in da je to storila na način, ki je dečku to reč priskutil. Vendar se ta možnost ne ujema s pesnikovem lastnim pripovedovanjem, sporočenim po hčerki Ernestini, da ga je o razliki med moškim in žensko podučil šele domači hlapec, ko je bil star 16 let in je bil v Vrbi na počitnicah. Druga razlaga je, da je bil žrtev homoseksualnega zapeljevanja in zlorabe. Kos jo ima za malo verjetno; po eni strani zato, ker bi takšna zloraba v tedanjih podeželskih razmerah najbrž ne ostala skrita, po drugi pa zato, ker tudi v njegovem pesniškem delu ni opaziti nikakršne sledi homoseksualnosti. Res je nasprotno: »Prešernov ljubezenski svet je popolnoma in samo heteroseksualen.«

Tretja razlaga meri na samozadovoljevanje. »Zato ostane za Prešernov ribniški doživljaj najverjetnejša še zmeraj tista razlaga, na katero je mislil že Slodnjak, to pa je seveda mladostna spolna razvada v obliki samozadovoljevanja, priučena v mladostniškem krogu ribniških sošolcev ali tovarišev pri igri, razvada, ki je doraščajočemu mladeniču in pozneje mlademu neporočencu ostajala izvir nezadovoljstva s seboj in nesamozavesti, o kateri govorijo mnoga pričevanja, vzrok živčnih težav, ki so se po nekaterih poročilih v mlajših letih stopnjevale do pravih bolezenskih znamenj, in ne nazadnje razlog za težave pri bližanju ženskam in navezovanju ljubezenskih stikov z njimi.«

Katera razlaga je »prava«? V tem zapisu tega ne bomo dognali. Zapišimo raje, da je bila verjetno edina ženska, s katero Prešeren ni stopil le v pesniško, ampak tudi v čisto stvarno zemeljsko razmerje moškega in ženske, ANA JELOVŠEK. Rodila se je 6. junija 1823 v Ljubljani. Prešerna je spoznala, ko je še mladoletna služila v družini dr. Crobatha, pri katerem je Prešeren delal. Pozneje pa je naneslo tako, da je postal oče njenih treh otrok. Prva je bila hči REZKA, rojena 15. oktobra 1839, umrla maja 1840. Druga je bila omenjena ERNESTINA (1842–1917); ta je po smrti obeh staršev napisala spomine. Tretji je bil sin FRANCE JELOVŠEK, rojen 18. septembra 1845, lepi svetlolasi deček, materin ljubljenček, umrl za grižo 17. avgusta 1855. Janez Trdina je pripovedoval, da ga je podpiral sam oče naroda, dr. Janez Bleiweis – hodil je v šolo in znal že v osmem letu vse poezije svojega očeta na pamet. Pesnik sam pa je mislil, da ta otrok sploh ni bil njegov.

Ana si je pravzaprav želela samo to, da bi se pesnik poročil z njo. Tako ga je z obema otrokoma še pred njegovo smrtjo obiskala v Kranju s prošnjo, naj se vendar poroči z njo. Pa ni hotel. Res pa je, da je določil Ernestino in Franceta za svoja dediča (čeprav nista imela česa dedovati). Po Prešernovi smrti se je preselila v Trst, kamor ji je pozneje sledila tudi Ernestina, 1866 sta obe odpotovali na Dunaj in se preživljali kot šivilji. Ana je tu tudi umrla, 18. novembra 1875. Njena nesreča je bila velika. Potem ko svojega 23 let starejšega ljubimca ni mogla pridobiti z rojevanjem otrok, ga je začela prezirati. »V njem je nedvomno videla vse kaj drugega kot moško odločnost, pogum in odgovornost. O tej stvari je imela po svoje prav. Pričevanje sodobnikov v ničemer ne potrjuje Anine nezvestobe v letih, ko se je že predala Prešernu; v novo ljubezensko zvezo je stopila šele pozneje, ko se je za stalno preselila v Trst.«

Tako je to reč ocenil dr. Janko Kos. »Po vsem tem je mogoče soditi, da je bila zveza z Ano Prešernu sicer erotična izpolnitev, toda v socialnem, moralnem in tudi ljubezenskem pogledu je bilo to razmerje prava življenjska katastrofa … Paradoks Prešernovega srečanja z Ano je bil ta, da je edino ob nji, verjetno z njeno dejavno, zapeljivo pomočjo zmogel premagati svojo erotično travmo, toda hkrati je morala ta zveza postati preskus njegove socialne in moralne moči. Tega preskusa ni prestal, ampak se je v njem izgubil in v nekaj letih tudi uničil, tako kot je svoj padec napovedal že konec tridesetih let v baladi Ribič. Posledica je bila ta, da je bilo okoli leta 1845 konec ne le njegovih odnosov z Ano, ampak tudi njegovega pesnjenja. Sledila je selitev v Kranj, kjer je končaval svoje življenje v apatičnem vdajanju alkoholu, obupu in bolezni … Ostala sta samo zavest o koncu in strah pred smrtjo. Ta je bil po pričevanju najbližjih velik in v takšni agoniji je trpel do konca.«