Čas je za ekosocializem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. december 2013 / 06:00

»Preživetvena družbenoekonomska paradigma mora torej temeljiti na naravnih danostih – prvi aksiom. Izhajati moramo iz tega, kar lahko daje narava. Narava, če se pravniško izrazim, ni naša lastnina, dobili smo jo v zakup z obvezo, da jo čim bolj neokrnjeno prepustimo našim zanamcem, da bodo mogli enako kot mi dostojno preživeti svoj vek, ali, kot pravi Heidegger (navajam po Andreju Kirnu), človek ni gospodar, temveč pastir in sosed biti, ki skrbi za bit in vse bivajoče. Bistvo kapitalizma pa so tudi neenakosti, ki izvirajo iz lastništva in prisvajanja produktov sicer družbenega dela. Ta nasprotja so se skozi zgodovino različno razreševala; ko niso bila več obvladljiva z lokalnimi vojnami, sta v prejšnjem stoletju vzplamteli svetovni. Zdaj pa človeštvo razpolaga s tolikšno uničevalno močjo, da bi bila morebitna tretja svetovna vojna pogubna za vse. Zato je svoboda slehernega Zemljana, socialna pravičnost, neizkoriščevalski odnosi med narodi in državami imperativ preživetja – drugi aksiom. Tretji aksiom je skromnost. Vse to skupaj pa mi – ponavljam – pomeni ekosocializem. … Pristati na ekosocializem pomeni sprejeti dejstvo, da narava vedno in povsod določa človekovo življenje. Če je ideja (neo)liberalizma spremenila ljudi v individuume, ki neusmiljeno tekmujejo in nikoli ne kooperirajo, brez pomislekov izkoriščajo naravo in soljudi, je sedaj čas, da se zavemo, da smo družbena in ne elementarna darvinska bitja in da je narava skupno dobro, namenjeno rudi zanamcem, da je mater et magistra življenja.«

Socializem, tak ali drugačen, je za nekatere kompromitiran pojem. Pa ni. Da ni, dokazuje tudi nova knjiga politika in ekonomista Viktorja Žaklja. Ta ima s socializmom posebno, zelo osebno zgodbo. V socializmu je naredil kariero, kakršne v kaki povsem drugačni družbeni ureditvi zaradi svojega delavskega porekla gotovo ne bi. Izšolal se je najprej za učitelja matematike in fizike, pozneje ob delu diplomiral in magistriral iz ekonomije; bil je »sekretar« Alpine, postal predsednik Občine Škofja Loka, služboval v republiških organih in bil ob koncu starega režima podpredsednik SZDL (za mlajše: Socialistične zveze delovnega ljudstva). To je ob osamosvojitvi preoblikoval v Socialistično stranko Slovenije in se z njo na volitvah 1990 uvrstil med parlamentarne stranke … Socialist do zadnjega. Zdaj je ekosocialist. Tudi zato – in to posebej poudarja – ker mu ni vseeno, kako bodo živeli njegovi trije vnuki.