Luknja – bančna, »stresna«, politična ...

Besedilo: Jelko Kacin, ALDE/LDS
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. december 2013 / 15:09

»Bančna luknja« ni iluzija ne privid, je hipotetično stanje, razsežnosti pa so ohlapne, raztegljive, prožne. Zagotovo ni »črna luknja«, ki v vesolju domnevno posrka »vse«, od daleč in blizu. Pri nas vsevedi razlagalci kar tekmujejo, kdo bo prihodnost in usodo Slovenije opisal bolj črno, če že ne kataklizmično. Je tak samostrašilen pristop res potreben?

Z luknjami se ukvarjajo, da bi jih razumeli, obvladali, predvsem pa preprečili. Nerazkrita »luknja« je bila enako velika pred razkritjem in po njem. Še vedno ne poznamo velikosti! Spreminja se opis, podoba … Operira se z velikimi zneski, pri čemer pa se hote spregleduje, da je objavljena ocena o potrebnih treh milijardah »najbolj črno črna ocena«, kar si jih lahko izmislijo. Govori o najvišjih po­trebnih denarnih zneskih, ki bi jih (morda) potrebovali v primeru, če bi šlo pri nas vse, ampak res prav vse narobe. Če bi npr. morali nepremičnine bank poklanjati, da bi takoj dobili vsaj minimalen denarni priliv oz. bi stanovanja prodali za desetino dejanske vrednosti. Pomembno je vedeti, da je ekipo »stresnikov« vodil mož, ki je pred leti tresel Irsko in se uštel. Tokrat noče tvegati, zato raje luknjo slika kot »črno luknjo«, večjo, kot je, po načelu »Kaj pa če?«. Strašenje javnosti je neprimerno in nedopustno, ker »psihira« in paralizira široko javnost. Zdi pa se, da je v Sloveniji še veliko posnemovalcev in mazohistov. Nekako s(m)o sam sebi največji sovražnik.

Prestrašiti in onemogočiti se, ne sme biti cilj nobene »normalne« družbe ali vlade, tudi slovenske ne. Nekateri mediji, pravzaprav uredniki, imajo pri tem svoj (velik) del soodgovornosti. Trenutno smo v stanju, ko je Slovenija že tako dobro prestrašila samo sebe, da niti pozitivnim odzivom in ocenam iz Bruslja ne verjame več. »Ni res, mi smo slabši!« si ponavljajo in nas prepričujejo nekateri. Na POP TV sem na primer videl, da moramo davkoplačevalci prispevati kar 5 milijard evrov. Ne čudi me, da v Sloveniji srečujem ljudi, ki nočejo gledati TV.

Imam srečo, da vsak teden delam (in prespim) izven Slovenije, vsaj v Bruslju in Strasbourgu, zato se me domače »samostrašenje« ne prime oz. »mi ne sede«, kot bi rekli mlajši od mene.

V Kopru sem 2. decembra pripravil evropski poslanski večer z uglednimi gosti – predsednikom GZS, bančnikoma in profesorjem ekonomije. Nobenega osrednjega domačega medija ni bilo, tudi STA ne. Sta pa prišla novinarja agencij Reuters (VB) in AFP (F)! Prejšnji teden sem domačim novinarjem na delovnem obisku v Strasbourgu omogočil odkrit in za vsakdanjo rabo uporaben, zelo konkreten pogovor z vodjo moje politične skupine ALDE, nekdanjim finančnim ministrom in PV Kraljevine Belgije Guyem Verhofstadtom. Belgija je komplicirana država, primerljiva z nekdanjo Jugoslavijo, a ne razpada, ker se na izzive odziva. Vem, da so bili novinarji zadovoljni, predvsem pa pomirjeni, tudi bolj samozavestni. Upam, da bomo katero od teh spoznanj lahko prebrali, videli ali slišali v katerem od tam zastopanih medijev.

Najpogosteje me sprašujejo, zakaj sem vedno pozitiven in optimističen. Odgovor je preprost in jasen: »Ne dovolim, da bi me kdo strašil, me vlekel za nos, poneumljal in imel za tepca!« Ne dovolim, da bi se iz mene norčevali. Pa vi?