Kdo je imel največjega?
Da ne bo nesporazuma: sprašujemo po največjem pogrebu vseh časov. Imel ga je po svetu relativno neznani indijski politik C. N. Annadurai – od njega se je februarja 1969 poslovilo kar 15 milijonov ljudi!
Največji pogrebi vseh časov
Slovesa od Nelsona Mandele se je udeležilo več kot sedemdeset vodij držav in še enkrat toliko drugih državnikov. Na pogreb papeža Janeza Pavla II. pa je aprila 2005 prišlo najmanj sedemdeset vodij držav, 14 voditeljev drugih religij, štirje kralji in pet kraljic. Na ulicah Rima se je takrat zbralo okoli štiri milijone ljudi. To sta bila gotovo največja pogreba na svetu v zadnjih osmih letih. Je bil kateri pred njima še večji? Ob Stalinovi smrti se je skozi Moskvo vila neskončna vrsta ljudi, da bi videli krsto s posmrtnimi ostanki človeka, ki jih je teroriziral skoraj trideset let. Na pogreb predsednika ZDA Johna F. Kennedyja je novembra 1963 prišlo 220 tujih gostov, med njimi 19 voditeljev držav in vlad ter predstavnikov kraljevih družin. Žalni sprevod je v živo spremljalo 800 tisoč ljudi. Ko je januarja 1965 umrl Winston Churchill, je njegov pogreb privabil predstavnike 110 držav. Posmrtne ostanke legendarnega premierja je v Westminstrski opatiji počastilo okrog 350 tisoč ljudi. Za C. N. Annaduraija najbrž še niste slišali. Bil je zelo priljubljeni politik, nekdanji prvi minister indijske zvezne države Madras. Njegov pogreb leta 1969 je zapisan v Guinessovi knjigi rekordov, udeležilo se ga je 15 milijonov žalujočih! Ko je umrl general Charles de Gaulle, so se novembra 1970 v pariški katedrali Notre-Dame od njega poslovili predstavniki osemdesetih držav. Ko je septembra 1976 umrl Mao Ce Tung, je Kitajska obstala. Pogrebne slovesnosti na Trgu nebeškega miru se je udeležilo »le« okoli milijon ljudi, za preostale stotine milijonov sta pogreb prenašala radio in televizija. Eden največjih v zgodovini je bil pogreb Josipa Broza Tita. Maja 1980 se je na Dedinjah zbralo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad, 47 zunanjih ministrov … Za enega največjih pogrebov velja tudi slovo od japonskega cesarja Hirohita februarja 1989; zbrali so se predstavniki 150 držav, med njimi 55 predsednikov, 14 članov kraljevih družin in 11 predsednikov vlad. Iranski vrhovni verski poglavar ajatola Homeini se je približal rekordu Indijca Annaduraija; pogreba se je 1989 udeležilo okoli 12 milijonov ljudi. V novejšem času je bil medijsko izjemno dobro »pokrit« pogreb britanske princese Diane septembra 1997. Nekdanja žena prestolonaslednika Charlesa, ki bi morala postati britanska kraljica, uradno ni bila več članica kraljeve družine, vendar ji je ta na pritisk javnosti nehote priredila spektakularen pogreb; tega so se namesto državnikov udeležili številni zvezdniki. Od »princese ljudskih src« se je na londonskih ulicah poslovilo okoli milijon ljudi, po televiziji pa naj bi pogreb spremljalo kar 2,5 milijarde ljudi! (Vir: siol.net http://www.siol.net/) – Absolutni pogrebni rekorder je torej po svetu neznani, med svojimi ljudmi pa zelo priljubljeni indijski politik in pisatelj Conjeevaram Natarajan Annadurai (1909–1969), slovel je tudi kot odličen govornik.
Putinov letni nagovor
Putinov tradicionalni letni nagovor rojakom letos ni bil povsem običajen. Pozornost zunanjih opazovalcev je zbudilo zlasti dejstvo, da to pot razlage za domače težave ni iskal v zunanjih krivcih. »Seveda občutimo posledice gospodarske krize, a odkrito moramo povedati, da posledice gospodarskega nazadovanja niso zunanje, ampak imajo notranji značaj«, je bil iskren Putin in dodal, da je eden od vzrokov nizka delovna produktivnost, ki je v Rusiji za dva- do trikrat nižja kot v drugih vodilnih državah v svetu. Značilen je tudi tale poudarek: »Naš integracijski projekt temelji na enakih pravicah in na resničnem gospodarskem interesu. Sistematično bomo nadaljevali evroazijski proces, ne da bi pri tem nasprotovali drugim integracijskim projektom.« Pri tem je mislil na EU in njeno željo, da »integrira« Ukrajino, ki jo Rusija vabi v svojo carinsko unijo.
V Nubskih gorah spet padajo bombe
V zadnjih dneh se je po e-pošti večkrat oglasil Tomo Križnar s sporočili o novem valu nasilja v Nubskih gorah. »Medtem, ko marsikomu izmed nas misli zapolnjuje praznični december, so pogledi ljudi v Nubskih gorah zazrti v nebo, saj oprezajo za kitajskimi migi, da bi se lahko še pravočasno umaknili pred bombnimi napadi. V slabih dveh mesecih, od 24. 10. pa do danes (11. 12.) je bil tudi Tomo priča številnim napadom. Najbolj boleč se je zgodil 18. novembra, ko sta bila dva otroka v Tabanyi ubita, trije ljudje pa so bili ranjeni …« Več na spletni strani Oči in ušesa Boga (http://www.tomokriznar.com/).