Balada o drugem januarju
To, da so nam vzeli drugi januar, se mi niti ne zdi slabo. Hočem reči, dan je še na koledarju, vendar nič več ni rdeče barve. Verjetno ste opazili, da ima dvanajsti mesec v letu še vedno ukrasni pridevnik veseli na čelu, a nisem prepričan, ali ga je sploh vreden. Mogoče bi se zdaj ta Veseli december opravičil, če bi postal Veseli poldecember … Veselimo se ga samo petnajst dni, začnemo petnajstega, ko dobimo plačo, in če nese vse do prvega januarja, smo zmagali. Upokojenci začnejo Veseli december v prvi prestavi, točno na prvega, a jim težko znese kaj več kot do petnajstega. Zdaj še najbolje pridejo skozi Veseli december tiste družine, ko so združile nemogoče: življenje pomešanih starih in mladih pod isto streho. Pregovorno Slovenci tega skozi novejšo zgodovino niso zmogli, zato so se mladi selili iz gnezd najhitreje, kar je bilo možno. No, zadnja leta je bil njihov polet, izlet vse bolj odlašajoč. Nikakor niso mogli razpreti kril in poleteti v svoje s pufi narejeno stanovanje. Zdaj so nepovratne vozovnice vrnili, ker vedo, da brez vzajemne finančne pomoči med starimi in mladimi ne nese skozi ves mesec. »Zdržati od petnajstega do prvega, potem pride fotrov penzion kot most od prvega do petnajstega.« Slovenec je iznajdljiv človek, rešitev najde vedno, in bolj ko je situacija kritična, bolj iznajdljiv je. Zakaj je Veseli december vesel, mi ni jasno, odkar sem zapustil mladostniška leta. To se zgodi takrat, ko spoznaš, kaj je službeni stres na koncu leta, ko se vse prodajne pogodbe iztekajo, ti pa veš, da se v januarju ne bodo obnovile. To je takrat, ko decembra vsi žurajo, ti pa cele dneve delaš, plača pa za dva tanka bencina. Zvečer greš v oštarijo, da se vsaj za en večer naužiješ tega veselega meseca, a te na poti domov ustavi policaj z balončkom. Napihaš kakih 1200 evrov kazni, prislužiš si 18 pik, vzamejo ti vozniško dovoljenje in tvoje delovno mesto je ogroženo, ker je nujno pogojeno s posestjo vozniškega dovoljenja kategorije B. Veseli december se spremeni v … v … mesec, ko potegneš črto čez celo leto in ugotoviš, da si naredil eno veliko sranje ravno pred ciljem. Spomnimo se, da so nam že drugega januarja obljubljali najtežje leto doslej. Kolikokrat smo to že slišali? Tako simpatično smo apatični, da nas niti teror trgovcev, oglaševalcev ne gane. Smehljamo se jim in razmišljamo, ali je to zadnje leto, ko nam bodo poštne nabiralnike tako napadalno polnili z reklamnimi letaki. Zna se zgoditi, da bomo ves ta nakopičeni za nas zastonjkarski papir kmalu uporabljali kot edini ogrevalni element. Nakupovalna prednovoletna histerija, nakupovalna mrzlica … Kako smešno … Mrzlica nas strese, ko se z upokojencem v hiši trudimo, da postavimo most od prvega do petnajstega. Prešerna razpoloženja se kažejo kot zmagovalni utrinek na obrazih tistih, ki jim je uspelo preživeti še eno leto. Obrazi so raztegovali svoje grimase ob pogledih na napol prazne in prazne denarnice. Morali bi nam vzeti več kot samo drugi januar. Najbolje bi bilo, če bi nam vzeli mesec december. Potem vsaj ne bi vedeli, da nam nekaj manjka, težko, da bi sploh ugotovili, da smo potrošniško impotentni. Veseli december je en sami mraz. Mraz pa opozarja na najdebelejše položnice v letu ...