Ženska leva oziroma desna, na koncu pa še rumena črta

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Avtomobilizem / torek, 17. december 2013 / 11:25

Zavijamo desno, z roko kažemo levo in sovoznika prepričujemo, da mora desno …

Opažam, da imamo ženske – no, vsaj zdi se mi, da nas je v tem več žensk kot moških – problem s predstavo o zavijanju levo in desno. Ko sem bila mlajša in me je včasih moral kdo od domačih kam peljati, se prav dobro spominjam, kako sem ob živce spravila očeta. Z roko sem mu kazala levo, govorila pa desno … Še hujša je pa tista 'tja zavij, tja', on te pa sprašuje: »Kam? Levo ali desno?«

Ljubljanski režim cest je primeren velikosti mesta in potemtakem se v primerih neodločnega vedenja v avtomobilu lahko zgodi kakšna enosmerna ulica, in če ne poznaš mesta, se kaj hitro pelješ okoli in naokoli, da prideš na mesto, kjer si zavil napačno. Če se slučajno znajdeš med bloki ali hišami, se vsaj lahko poskušaš rešiti z obračanjem, vendar zadnje leto opažam, da si je večina blokov omislila zapornice; ker so tam, kjer jih ni, avtomobili parkirani tudi na površinah, ki so bile sprva mišljene kot zelenica, pa ob in pod drevesi – skratka na gosto.

Že kar nekaj časa pa moramo biti v Ljubljani pozorni na rumeno črto, ki so jo uvedli tudi na Celovški cesti, v smeri proti centru mesta. Če Gorenjcu, ki redko zaide v našo prestolnico, rečeš, da je na Celovški cesti spremenjen prometni režim, bo najprej vprašal, kje pa je to, potem pa, ko mu okvirno orišeš z besedami, da je to cesta, ki pelje skozi Šiško pa mimo oziroma do Tivolija, mu bo že malce več jasno oziroma sploh ugotovi, da cesto pozna. Torej gre za eno od ljubljanskih vpadnic, ki pa ima sedaj že nekaj časa levi in desni pas cestišča v smeri centra mesta ločen z rumeno črto – skratka, ima rumeni pas.

Jaz sem ga prvič doživela na svoj, ženski način. Po avtocesti sem se pripeljala v Ljubljano, nadaljevala po Celovški, malo po levem, malo po desnem pasu oziroma večinoma po desnem pasu, ker je bilo na njem pač manj prometa. Opravek sem imela v središču mesta in tisti trenutek so se moje misli ukvarjale s tem, ali bi parkirala v Tivoliju ali na parkirišču pred parlamentom.

Nekje pri šišenski tržnici sem ugotovila, da sem na desnem pasu praktično sama. Daleč za menoj je bil avtomobil, ki je v križišču zavijal desno, pred menoj pa avtobus Ljubljanskega potniškega prometa. Ker sem bila z mislimi pri parkiranju, gneče na cesti ni bilo – pač taka ura, sploh nisem pomislila, da bi bilo lahko kaj narobe, kaj šele, da bi pomislila, da ne upoštevam nove prometne ureditve.

Šele ko sem parkirala, poklicala kolega, ki je sicer iz Grosuplja, vendar se dnevno vozi v službo v Ljubljano, in mu začela razlagati, da sem že prispela, ker tokrat v smeri centra res ni bilo nobene gneče, mi je smeje odgovoril, če sem slučajno opazila rumeno črto po sredini cestišča. Da je sicer zadeva res novejša, vendar imam srečo, da nisem naletela na organe zakona, ki bi mi z denarno 'nagrado' razložili, zakaj na mojem izbranem desnem pasu ni bilo gneče …