Transparentnost

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 13. december 2013 / 13:36

»Državna uprava je sistem, ki bega tako zdravo kmečko pamet kot intelektualce. Tako mi je pokojni pianist Primož Lorenz nekoč zastavil vprašanje, kako je mogoče, da država ob stalnih menjavah kadrov sploh še funkcionira. 'Naj ti odgovorim kot univerzitetnemu profesorju ali vrhunskemu glasbeniku?' sem ga vprašal. Primož se ni pustil zmesti s to dilemo: 'Če sta odgovora dva, pa povej oba,' je rekel. Takole sem mu razložil: 'Predstavljaj si, da na fakulteti dobite novega dekana in ta takoj po prihodu naredi temeljito rošado. Dva redna profesorja degradira v asistenta, tri docentke čez noč postanejo izredne profesorice, asistent in asistentka pa napredujeta v redna profesorja. Absurd, mar ne?' Tudi njemu se je zdelo tako. 'A točno to se dogaja v državni upravi, kadar pride do menjave vlade, vsakič znova. Takšno ravnanje kadrom v državni upravi vzame vsako dostojanstvo, profesionalnost izgubi veljavo, res cenjene in praktične so druge lastnosti, na primer servilnost.' Ni želel dosti debatirati o tem, mogoče se je bal, kaj bi bilo, če bi šel še globlje. 'Upam, da je glasbeni primer bolj pomirjajoč,' me je upajoče prekinil. 'V redu. Predstavljaj si orkester, ki dobi novega dirigenta. Na prvi vaji pokaže, kdo je šef: violinisti so po novem trobentači, bobnar, harfist in pozavnist. Pianist bo igral prvo violino, drugo pa ... ah, drugo pa kar odpustimo.' Profesor Lorenz me je začudeno gledal. 'Kaj me gledaš?' sem rekel. 'Dobro veš, da pri študiju določenega glasbila v glasbenih šolah na poti do člana filharmonije pridobiš znanja tudi o drugih glasbilih. Teoretično bi seveda orkester lahko deloval na ta način, zakaj pa ne? Le glasba bi bila temu primerna.' 'Ali je res tako hudo?' je rekel. Odgovoril sem mu na kratko, rekel sem, da ne pretiravam. To je bilo leta 2006. Leta 2013 je stanje še bistveno slabše.«

Gornji odlomek je iz nove knjige dr. Francija Demšarja: Transparentnost in skrb za denar davkoplačevalcev. Priča o avtorjevem daru za pisanje, o fenomenu državne uprave, cela knjiga pa o tem, kako narediti njeno financiranje bolj transparentno. »Transparentnost je pogled v notranjost stvari, ki je dostopen vsem, se pravi javnosti.« Če tega pogleda ni, se z denarjem davkoplačevalcev ne ravna transparentno, vsak državni nakup je bistveno dražji, razlika v ceni pa ponikne v žepih tistih, ki jim ta denar ni namenjen. Branje te knjige človeka pretrese: kako naivno nasedamo našim »elitam«, ko se nevidno napajajo pri državnem koritu!