Nalij čaja, da se vidi do Moskve

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. november 2015 / 11:53

Maryna Bilash, Rusinja v Sloveniji, jezikovna pedagoginja, avtorica knjig in učbenikov ter podjetnica, je tudi zanimiva sogovornica.

Ruski čarodej ded Stepan je prva knjiga iz zbirke Pripovedke o ruskem življenju, ki predstavlja rusko kulturno izročilo in je namenjena učencem ruščine. Zbirko ste pisali skupaj s svojo mamo. Kako je prišlo do nje?

»V 17 letih, kar predavam ruski jezik v Sloveniji, sem začutila, da poleg slovnice moji učenci želijo in potrebujejo čim več znanja o sami državi, ljudeh, kulturi, kako so prej živeli v Rusiji in kako sedaj. Na raznih druženjih in dogodkih sta bila pogosto prisotna moja starša, ki me obiskujeta v Sloveniji. Mami, profesorica ruščine, je na teh dogodkih vedno zbrala okrog sebe številne Slovence, ki so ji prisluhnili. Enkrat sem jo vprašala, kaj jim govori takega, da jo vsi poslušajo. 'Marina, saj veš, to našo zgodbo iz Arhangelska, iz dežele, od koder izhaja naša družina.' In sem ji rekla, če je pa ljudem to res tako zanimivo, zapišiva jo. Tako je začela nastajati zbirka Pripovedke o ruskem življenju. Zgodbe sem obarvala z zgodovinskimi dejstvi, s tem na primer, da je bila na območju Arhangelska zgrajena prva ruska mornarica, da ima gozd v življenju ruskega naroda ogromno vlogo. Pripovedke sem likovno opremila z avtorskimi risbami. Četrta pripovedka je posvečena ruskim šegam in navadam ...«

... in s tem je povezan tudi obred pitja črnega čaja.

»Ruski človek je znan po tem, da je gostoljuben. Rad povabi svoje prijatelje, sorodnike in kdorkoli pride v hišo, nikoli ne ostane brez pogostitve. Črni čaj je vedno na mizi. V Sloveniji so se mi čudili, ko sem v lokalu naročila črni čaj za sina. Črni čaj za otroka? Pa saj ni obvezno, da namakamo vrečico črnega čaja v skodelici dlje časa. Babica mi je vedno govorila: 'Nalij čaja, da se vidi do Moskve,' kar pomeni, da se vidi v dno skodelice. Ruski človek pije črni čaj toliko močan, kot si sam želi, in pije ga večkrat na dan.«

Kako daleč iz Moskve je vaš rojstni Arhangelsk?

»Mesto Arhangelsk ob Severnem morju je od Moskve oddaljeno enajst ur z vlakom. Vsa naša razmerja poti so se vedno merila v urah, nikoli v kilometrih, kot je to v navadi v Sloveniji. Na vlaku si se odpočil, obvezno so postregli s črnim čajem. Naša družina je živela v okolici Arhangelska, to so območja, pokrita z gozdom, in v enem od teh je tudi znana raketna postaja Pljeseck, druga največja v Rusiji za polete v vesolje. Prej je bilo to zaprto območje, pred časom pa sem tudi na Televiziji Slovenija zasledila oddajo o mestu Pljeseck.

Iz Arhangelska se je naša družina preselila v Dnepropetrovsk v Ukrajino, to je bilo še v času Sovjetske zveze, ker je mama dobila priložnost za novo službo, napredovanje. Ta del Ukrajine je bil vedno centralizirano usmerjen v rusko federacijo. Tam se je govorilo samo rusko, imeli so samo eno ukrajinsko šolo, drugih enajst je bilo ruskih. Nismo sploh čutili, da smo se preselili. V Dnepropetrovsku sem odraščala, zaključila fakulteto, lahko rečem, da sem res multikulti. Imam ruske korenine, lahko rečem, da imam tudi ukrajinske korenine, in po sedemnajstih letih puščam korenine tudi že v Sloveniji.«

Kakšen je bil vaš prvi stik s Slovenijo?

»Pozitiven, zanimiv, navdušujoč. Prišla sem zaradi ljubezni. Že na začetku sem bila zelo dejavna v iskanju službe, a težko je bilo, verjetno tudi zato, ker nisem bila Slovenka. Tudi zdaj vidim tujce, ki se priselijo, da kar težko najdejo službo. Vedno pa sem se sama zelo trudila, ob preselitvi sem imela nekaj manj kot trideset let – in to so leta, ko si poln entuziazma. Počutila sem se, da mi bo Slovenija ponudila več možnosti, kot jih je ponujala tedanja Sovjetska zveza. Ni bilo enostavno, poskušala sem različne stvari, najprej sem se izobraževala iz podjetništva, ker sem želela prodajati tekstil, obenem sem se učila slovenščine na fakulteti. Ta študij mi je dal veliko, je bil kar dolg, vsak delovni dan po štiri ure, poleg tega me je zanimala poslovna slovenščina, vpisala sem se tudi v novinarski krožek iz znanja slovenščine; imela sem priložnost intervjuvati Rajmonda Debevca. Na tak način sem se počasi integrirala v družbo. Hitro sem pridobila prijateljice, ki so študirale ruščino na fakulteti, in kar nekaj časa smo bile v zanimivi simbiozi; jaz sem potrebovala njihovo pomoč iz znanja slovenščine, njim sem pomagala z znanjem ruskega jezika. Iz lastne izkušnje pa vam lahko povem, da dejansko, ko začutiš, da že obvladaš tuj jezik, to še ne pomeni, da ga res. Zakaj vam to govorim? Srečujem se z dejstvom, da veliko ljudi, ko se preselijo, takoj začne prevajati. Ampak prevajalec mora dobro poznati jezik, iz katerega prevaja, poleg jezika, v katerega prevaja. Razumela sem, da moram vztrajno delati na tem in sem. To je pot, ki sem jo morala verjetno kot tujka narediti ob preselitvi v drugo državo. Leta 1998 sem trgu ponudila storitve prevajalske pisarne in jezikovne šole.«

Pri založbi Linguarus ste nazadnje izdali ilustrirani slovar v štirih jezikih: slovenskem, hrvaškem, ruskem in angleškem.

»Želeli smo ga izdati v jezikih, ki so za nas pomembni; slovenski jezik, ker smo v Sloveniji, hrvaški jezik, ker je postal svoj jezik in smo tudi sosedje, ruski jezik, ker je to eden od jezikov, ki ga poučujemo v Linguarusu, in angleški jezik, ki je svetovni jezik.«

Koliko se že počutite Slovenka?

»Zame to nikoli ni bilo pomembno vprašanje, tako je, kot se počutiš. Rusija ima veliko narave – širne gozdove, raznolikost živali, bogastvo rek. To je name pustilo ogromen pečat in se zato identificiram kot Rusinja, po nacionalnosti sem ostala Rusinja. Slovenka sem pa tudi že. Srečujem številne Ruse, ki so se preselili v Slovenijo pred kratkim, in čutim, da sem že drugačna od njih. Ljudje v Sloveniji ste bolj fleksibilni do sprememb, odprti, manj kompliciranja je. Vsak človek odrašča v svojem okvirju, ampak ne moreš se preseliti in vleči tega okvirja za sabo. Nekateri to počnejo. Želijo v novi državi ustvariti to, kar so imeli prej. Mislim, da je to napačno. Če se že hočeš nekam preseliti, bodi odprt so sprememb, fleksibilen, prisluhni si, seveda pa nikakor ne smeš izgubiti svojega notranjega jaza, vrednot, ki so zate pomembne. Zame je zelo pomembna poštenost.«