Ob bistrem potoku je mlin ...

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / četrtek, 12. december 2013 / 12:39

Sloveniji je narava dodelila najlepši kraj sredi Evrope. Naravne lepote in bogastvo voda odlikujejo to našo zemljo, na katero smo resnično lahko ponosni. Obkrožajo nas čudovite gore z očakom teh gora Triglavom. Z vsem tem je Slovenija postala prepoznavna med evropskimi državami, ki skušajo nadoknaditi zamujeno po drugi svetovni vojni.

Če se osredotočimo samo na bogastvo naših razmeroma čistih voda, ugotovimo, da so že naši predniki cenili in znali izkoristiti to naravno bogastvo. Ob številnih potokih in rekah so se vrtela vodna kolesa, ki so poganjala številne mline, kovačnice, predilnice in tudi žage.

Moj prispevek je pravzaprav namenjen zgodovini mlinov, ki so se v Radovljiški kotlini pojavljali že v 14. stoletju. Potoki na našem območju, kakršni so Begunjšica (Zgoša), Peračica in Dobruša, so bili posebno bogati z mlini in žagami. Žal o teh obratih danes ni več sledi, razen redkih izjem. Po podatkih, ki so mi na voljo, se prvi mlin v Mošnjah omenja že leta 1379, lastniki so bili grofi Ortenburški, ki so bili tisti čas tudi lastniki gradu Podvin. Urbar iz leta 1579 izkazuje v Mošnjah tri mline, davčni popis iz leta 1752 pa pet mlinov. Iz vpisov na deželni deski za leto 1838 izvemo, da je bil mošenjski mlinar Franc Švab, p. d. Korošec. In naj še dodam, da sta zadnja dva mlina v Mošnjah prenehala obratovati leta 1965. Vsi mlini so mleli za potrebe kmetov iz okolice.

Ob potoku Begunjšica je od Begunj do Zapuž obratovalo najmanj pet mlinov, ob potoku Peračica pa le dva. Po drugi svetovni vojni so se kmetje začeli bolj ukvarjati z živinorejo in manj s pridelovanjem žitaric. Takrat so bili v našem kraju trije vodni mlini v lasti podjetja Žito, ki so poleg mletja za potrebe državnih podjetij mleli tudi za kmete. Tudi to je bil vzrok, da so se mlinska kolesa ob potokih za vedno ustavila.

Malo mlinarjev še živi na Gorenjskem, ki bi mladim lahko pripovedovali o življenju mlinarjev. Delo v mlinu ni bilo lahko, še posebno zaradi ropota stop za izdelovanje ješprenja. Mlinarji so bili zaradi ropota naglušni: »V mlinu se dvakrat pove.«

Mislim, da je prav, da se naša bogata kulturna dediščina izlije na papir, naj mladi vedo, da je bilo nekoč treba veliko truda, da so običajno velike družine lahko preživele.

S spoštovanjem vas pozdravlja zadnji mošenjski mlinar, sicer pravnuk mlinarja Franca Švaba iz leta 1838.

Ciril Zupan, Mošnje