Nasilje ne pozna starosti

Za domačimi zidovi, ki naj bi pomenili varno zavetje, se žal pogosto dogaja tudi nasilje. Naša sogovornica, ki ga je doživljala polnih 35 let, nato pa se je odločila in mu obrnila hrbet, je dokaz, da ljudje tudi v poznejših letih lahko življenje začnejo na novo, brez nasilja.

Danes upokojena Helena (ime je izmišljeno) ima za seboj dolgo, grdo zgodbo nasilja, manipulacije, poniževanja, trpinčenja … Polnih 35 let je trpela nasilje, ne da bi o njem povedala komur koli. Navzven je živela razkošno življenje v zakonu z uspešnim in v domačem okolju spoštovanim možem, za to fasado pa se je skrivalo nenehno poniževanje in trpinčenje. »Najprej me je pretepal, potem pa je dejal, da si ne bo več mazal rok in me bo raje psihično dodelal,« pripoveduje po dveh letih, ko je zbrala dovolj moči in nasilneža zapustila. »Vedno sem se trudila, da bi mu v vsem ustregla, on pa me je poniževal in me krivil za vse, kar se je njemu slabega zgodilo. Vedno sem molčala in potrpela, češ saj bo bolje. A ni bilo. Dokler sem še hodila v službo, sem lažje prenašala nenehno trpinčenje, potem pa sem šla na čakanje do upokojitve in moje življenje se je doma spremenilo v pekel na kvadrat. Vsak dan si je vzel čas in me »šolal«. Ko sem ga namreč nekoč vprašala, zakaj to počne, je dejal, da me uči za življenje, da bom znala živeti, če bom kdaj morala brez njega. Danes vem, šolal me je za ubogljivost, podrejenost. V takih trenutnih sem komaj čakala, da se je začel televizijski dnevnik, da je bilo šolanja konec in je izgubil zanimanje zame. Kadar sem bila zaradi njegovega ravnanja najbolj na tleh, me je »častil« s kakim potovanjem. Toda ko sem se vrnila, se je zgodba z nasiljem nadaljevala. V teh letih sem se naučila ne le braniti se z molkom, pač pa med njegovim maltretiranjem vse odmisliti, odklopiti. Nemara sem zato tako dolgo zdržala! Vendar ne bi bilo treba. Prav je, da se danes ženske prej zoperstavijo zlorabam in odidejo.«

Z malim kovčkom od doma

Moževih nasilniških dejanj ni nikoli prijavila. Bala se je, saj ji je grozil, da jo bo ubil, in prepričana je bila, da bi to tudi storil. K temu, da je obrnila hrbet takšnemu životarjenju, jo je spodbudila hči, ki ji je dala telefonsko številko okoliškega centra za socialno delo. Tam so ji prisluhnili, jo napotili v krizni center in ji predlagali odhod v varno hišo. Odločila se je v osmih dneh. Doma so imeli ravno vse pripravljeno za selitev in v množici škatel in kovčkov je bil pripravljen tudi njen mali kovček za odhod. Pred dobrima dvema letoma jo je hči odložila v bližnjem mestu. S tem ni pustila za seboj le nasilja v družini, pač pa vse svoje »prejšnje« življenje. Po obdobju v varni hiši in materinskem domu je zaživela povsem na novo. Uredila je razvezo, si ob pomoči strokovnih delavk iz varne hiše našla stanovanje in si daleč od starega uredila nov dom z odpravnino ob upokojitvi. Slednje je bilo tudi edino premoženje, ki ga je prinesla iz prejšnjega življenja, vse ostalo je brez obžalovanja pustila, saj meni, da je v življenju največ vreden njen mir.

Nov začetek v varni hiši

Helena ni vedela, da obstajajo varne hiše, kjer se žrtev lahko umakne domačemu nasilju. Ena od varnih hiš že desetletje deluje na Gorenjskem. Vanjo so doslej sprejeli 298 žensk, vsaka dva tedna eno, če bi to prevedli v jezik statistike, je v dneh boja zoper nasilje nad ženskami povedala vodja Varne hiše Gorenjske Vilma Regovc. Zgodbe desetih žensk, ki so spregovorile ob obletnici, kažejo, kako težko je presekati krog nasilja in začeti na novo ter kakšne vzpone in padce doživljajo ljudje na tej poti. Nasilje tudi ne pozna starosti, smo slišali na nedavnem posvetu o nasilju nad starejšimi, ki sta ga pripravila centra za socialno delo iz Kranja in Škofje Loke. Strokovna delavka iz varne hiše Milena Štancer je nanizala nekaj podatkov in opažanj. Starejših uporabnic sicer ne sprejmejo veliko (le štiri odstotke nad 65. letom starosti), kar je morda tudi dokaz, da je še veliko nasilja prikritega. Izkušnje kažejo, da starejše ženske o nasilju težje spregovorijo. Čutijo sram, da se jim vse to dogaja. Strokovne delavke iz varne hiše jim pomagajo s svetovalnimi pogovori, pri izpolnjevanju obrazcev, pri urejanju razveze in premoženjskih zadev. Pomaga jim tudi medgeneracijska solidarnost v varni hiši. »Ljudje tudi v starejših letih lahko življenje začnejo na novo, brez nasilja,« je prepričana Milena Štancer.

Starejši še posebej ranljivi

O nasilju nad starejšimi, o pravnih vidikih nasilja, o prepoznavanju in preprečevanju je na posvetu spregovorilo več strokovnjakinj. Aleksandra Ogrin s škofjeloškega centra za socialno delo ugotavlja, da je nasilje v porastu, razlogi za to pa tudi v ekonomski krizi, slabšanju medsebojnih odnosov in odtujenosti med generacijami. Starejši so še posebej ranljiva skupina. Pogosto so žrtve svojih odraslih otrok, od katerih so odvisni. Da o nasilju ne spregovorijo, pa je pripisati njihovemu občutku sramu in krivde, strahu pred še večjim nasiljem, njihovi osamljenosti in slabšemu dostopu do informacij in virov pomoči. To področje urejajo zakon o preprečevanju nasilja v družini in podzakonski akti, ki govorijo tudi o posebni skrbi za starejše. Službe, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, so žrtvam dolžne pomagati, naložena jim je obveznost prijave nasilja, centri za socialno delo pa žrtvam zagotovijo učinkovito celostno pomoč. Centri sodelujejo s policijo, patronažno službo in drugimi pri obravnavi nasilja, center ustanovi multidisciplinarni tim, ki ljudem pomaga, da si življenje uredijo na način, da ne bi več prihajalo do nasilja. »Ravnati moramo premišljeno, da s svojim posegom v družino ne bi še dodatno ogrozili varnosti žrtve,« poudarja Ogrinova. Pravi, da ne delujejo kot rešitelji, pač pa kot podporniki starejšim, da pridobijo nadzor nad svojim življenjem in moč, da živijo v skladu s svojimi željami.

O pravnem vidiku nasilja nad starejšimi je govorila okrožna javna tožilka Irena Kuzma. Najtežja kazniva dejanja glede nasilja v družini se obravnavajo po uradni dolžnosti, največkrat pa se preganjajo na predlog oškodovanca, pregonljiva so tudi na zasebno tožbo. Sodna praksa kaže, da so v glavnem izrečene pogojne kazni, poleg njih pa še drugi ukrepi (delavnice nenasilne komunikacije, družbeno koristno delo za nasilneža). Tožilstvo ima v primerih družinskega nasilja težave zlasti zato, ker so družinski člani lahko oproščeni pričanja, kar otežuje dokazovanje. Celo uradni zaznamek policije v takih primerih ne zadošča in policijo napotijo na zbiranje dodatnih dokazov zunaj družine. Tako nam javnost pogosto očita, da nič ne naredimo, je dejala Irena Kuzma.

Molk zaradi sramu in strahu

Pri svojem delu na terenu tudi patronažne sestre lahko opazijo zlorabe nemočnih družinskih članov. O tem je na posvetu govorila patronažna sestra Alenka Seretin, ki so jo primeri starostnic kot žrtev nasilja spodbudili k raziskavi med patronažnimi sestrami na Gorenjskem. Te so zaznale materialno-finančne zlorabe, zanemarjanje, psihično in telesno nasilje, ki so jim botrovali nezdravi odnosi v družini, izgorelost družinskih članov zaradi dolgotrajne nege starostnika, alkoholizem v družini, včasih pa je nasilje izzvalo tudi neprimerno vedenje dementnih starostnikov. Stari ljudje o nasilju niso spregovorili zaradi strahu pred še večjim nasiljem ali da jih bodo dali v institucijo, zaradi sramu ali pa iz prepričanja, da so si tako ravnanje zaslužili. Sestre pa o tem niso spregovorile, ker so jih starostniki prosili, naj ne, one pa si niso želele zapraviti njihovega zaupanja. Seretinova je v tem začutila etično dilemo in nemoč patronažnih sester in njihovo premajhno pristojnost ter nezadostno povezanost strokovnih služb.

Edvard Kavčič iz Pokrajinske zveze upokojencev Gorenjske pa je predstavil program Starejši za starejše Zveze društev upokojencev Slovenije, ki z obiski na domovih in anketami ugotav­lja položaj starejših in išče možnosti, kako bi ti lahko čim dlje kakovostno živeli doma. V anketah ne sprašujejo o tako občutljivih temah, kot sta premoženje in morebitno nasilje v družini, češ da bi jih to lahko odvrnilo od sodelovanja. Zaznavajo pa različne probleme (predvsem materialne) in potem o njih obvestijo pristojne institucije, tudi centre za socialno delo. »Tistim, ki nam zaupajo probleme, ne obljubljamo, da jih bomo rešili, pač pa da bomo poiskali možnosti, kako se lahko težave rešijo,« je dejal Kavčič o projektu, ki zajema starostnike od 69 let naprej, na njem dela blizu štiri tisoč prostovoljcev in je zajel že šestdeset odstotkov vse generacije.