Slovenija in Malala Jusufzaj

Vedno gledam v prihodnost, tudi takrat, ko pišem o preteklosti. Odgovornost poslanca mi omogoča, da se v Bruslju ali Strasbourgu zavem, kje smo, kaj in koliko delamo za prihodnost doma in zakaj nas nekateri prehitevajo. Želim biti nekakšen (miselni) most, poskušam presegati delitve, ki nas ustavljajo doma. Moram graditi in ne rušiti, pridobivati in ne odrivati, pomagati in ne napadati.

Že spomladi sem povedal, da Slovenija ne bo naslednja država, ki bi se zlomila. EU ne zanima, kdo je na oblasti, kdo v opoziciji, skrbi jih, ali se stanja zavedamo, ali politiki zmorejo sodelovati, da bi se pobrali. Nekateri vztrajno kličejo trojko, da lahko napadajo, pomagati pa (še) nočejo.

Čez dva tedna bodo znani rezultati stresnih testov bank. Nekatere bo treba dokapitalizirati, druge so še/že kapitalsko ustrezne. Na kratko, banke bodo sanirane in usposobljene za delovanje. Ta domača naloga bo narejena, lahko bi nam za hip odleglo, a zgodbe še ni konec. Prezadolženim podjetjem nobena banka, ne domača ne tuja, ne bo mogla posojati denarja, če bodo kreditno nesposobna. Potrebna je dokapitalizacija podjetij, takoj. V dolgotrajni krizi nujno potrebujejo bolj odgovorne lastnike, ki podjetij ne izčrpavajo, ki dobro gospodarijo in jim vrednost povečujejo. Potrebne so globoke miselne in strukturne spremembe, to je pot naprej in navzgor. Testi so kot potres, ki pri nas praviloma sproži solidarnost, odpravo posledic in nov zagon. Bo tako?

Ministra za gospodarstvo v vladi ni več, a ga tudi ni bilo (čutiti). Potrebujemo osebo, ki bo glasna, odločna, aktivna, polna energije, ki pooseblja življenjski moto podjetnikov, ki bo garala in bo navzoča povsod. Le tak minister oz. ministrica bo kos odporom in nasprotovanjem nujnim spremembam na bolje, le takšna oseba lahko vleče, vodi in spodbuja, ko pooseblja napore za povečanje gospodarske rasti, izvoza, zaposlovanja, za več priložnosti za mlade in več prihodkov v vseh blagajnah. Vse to odstopljeni minister (žal) ni bil.

Doma so se »zabavali« z glasovanjem o zaupnici vladi in z interpelacijama. Bil je tisti cirkus, ki ti pusti grenko kepo v želodcu. Sproščanje negativne energije ni prispevalo ne k pomiritvi ne k zavedanju, da je voz veliko lažje poriniti navzgor, če ga nekateri vsaj ne vlečejo nazaj, če že poriniti v isto smer ne zmorejo ali nočejo.

V Strasbourgu smo v sredo podelili nagrado Saharov za uveljavljanje in obrambo človekovih pravic pakistanski deklici Malali Jusufzaj, ki so jo Talibani ustrelili, ker je hodila v šolo. Danes šele 16-letna je preživela, operirali so jo v ZDA, okrevala je. Ta »otrok« je svetovna ikona, simbol in glasnica boja za pravice otrok, za pravico do otroštva in izobraževanja. Malala prebuja, ozavešča, opozarja in spreobrača vse, Talibane, starše, države in svet. Šestinpetdeset milijonov otrok si ne želi ne računalnikov, ne iphonov, sanjajo zvezek in svinčnik, da bi šli v šolo. Malalin govor pred tisoč poslanci, komisarji, administracijo, obiskovalci se je dotaknil vseh, spravil nas je na noge, orosil prenekatere oči. Dala nam je več kot katerikoli politik svetovnega slovesa. Ovacije so bile zaslužene. Ob njej se v hipu zaveš, kako izgubljamo čas za nepomembne stvari, namesto da bi sebe in svet obrnili na bolje.