Maks in Tone v Mehiki

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 28. november 2013 / 23:00

V Mestni knjižnici Kranj so v sredo zvečer predstavili četrti del stripovske serije Meksikajnarji z naslovom Sierra Madre avtorjev Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca.

Kranj – V tem predzimskem hladnem času je misel na žgoče sonce, ki pritiska na visoko mehiško planoto Sie­rra Madre, bržkone prav blagodejna. Če daljno Mehiko umestimo še med knjižne oziroma stripovske platnice in jo povežemo s Slovenci, potem ni vrag ali bolj omikani quetzalcoatl, da gre za Meksikajnarje. Prav. Odkrijmo nekaj neznank: Sandi Buh, lastnik do nedavnega še edine specializirane prodajalne stripov v državi, je k pogovoru povabil soavtorja stripovske serije o slovenskih fantih, risarja Zorana Smiljanića in pisca Marijana Pušavca. Pred nedavnim je namreč izšel četrti album (od skupno petih) z naslovom Sierra Madre. »Ko sva pred mnogo leti, oba velika ljubitelja vesternov, izvedela, da so bili v drugi polovici 19. stoletja slovenski fantje vojaki v Mehiki, sva bila čisto šokirana,« pove Marijan, Zoran pa nadaljuje: »Predstavljal sem si sliko uniformiranega Slovenca v mehiški puščavi, uauuuuu … Tudi zato smo med drugim danes tukaj.«

Avtorja sta z zgodbo o Meksikajnarjih zagrizla v zahtevno temo, o kateri Slovenci zelo malo vemo. To je zgodba o slovenskih vojakih v vojski avstrijskega cesarja Maksimiljana, ki so odšli zavzet Mehiko. Ustvarjalca sta publiki, zbralo se je kar nekaj ljubiteljev stripa in spremljevalcev njunega dela, predstavila, kako sta oblikovala zgodbo, kako sodelujeta pri delu, kam ju je zgodba popeljala v četrtem delu in kaj lahko pričakujemo v zadnji stripovski knjigi. »Dobrih deset let je trajalo, preden so najine ideje in pogovori na to temo dozoreli do te mere, da sva začela delati. Pridobila sva nekaj gradiva o tem, zapise iz Bleiwesovih Kmetijskih in rokodelskih novic, knjigo avstrijskega avtorja o tem, najpomembneje pa je bilo, da izbereva način, kako bova zgodbo povedala, kako, v kakšni tehniki. Gre za dvotirno pripoved, prva o Maksimilijanu in njegovi mehiški avanturi, ki je realno zgodovinska, druga je o slovenskem fantu Antonu Brusu, ki je izmišljeni junak,« razloži Zoran, ki je sredi devetdesetih let v ta namen celo odpotoval v Mehiko.

Od leta 2006 naprej so doslej kot rečeno izšli štirje deli, poleg aktualnega je bil prvi podnaslovljen Miramar, drugi Laibach in tretji Meksiko. »Delam tako kot v času meksikajnarjev, to je dobesedno manufaktura, saj vse table narišem ročno s svinčnikom, tušem in akvarelom. Prav tako ročno vpisujem besedilo. Običajno se, preden zasnujeva zgodbo aktualnega dela, dobiva pri Marijanu na terasi in naštudirava, kakšne bodo posamezne epizode in kakšen strip kot celota.« Strip je žanrsko zgodovinsko pustolovski. »Na eni strani skrbiva, da ima strip zgodovinsko verodostojnost, na drugi pa ne sme biti preveč faktografsko dolgočasen,« razloži Marijan in doda: »Prvi del je bolj zgodovinski, drugi uravnotežen, v tretjem pustolovska plat že nekoliko prevladuje, četrti pa je povsem pustolovski.« Bo peti del torej v slogu filma Divja horda, štirje proti dvestotim in gomila mrtvih? Avtorja to takoj zanikata, zgodovina je seveda v Mehiki pokopala Maksimiljana, Tone pa … pustimo času čas, v letu ali dveh naj bi izšel še peti del.

Poznavalci stripa potrjujejo, da sta Smiljanić in Pušavec v vsakem nadaljevanju boljša. Sama skromno dodajata, da se trudita. Strip od bralca seveda zahteva nekaj predznanja v branju tega. Na vsak način pa je strip Meksikajnarji mogoče brati »na prvo žogo«, lahko pa se boste vanj tudi bolj poglobili. Meksikajnarji so samo eni – ti v stripu Smiljanića in Pušavca.