Izbranci v vesolju

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 22. november 2013 / 12:02

Upam, da ste videli kultni film 2001: Odiseja v vesolju, ki ga je Stanley Kubrick posnel že 1968, eno leto pred prvo dejansko odisejo človeka na Luno. Tu pa bi opisal samo eno manjšo nedeljsko odisejo z gorenjskega juga v vesolje in prazgodovino. No, v resnici ni­smo šli tako daleč v prostoru in času. Muzejsko društvo Žiri je priredilo izlet v dva novejša in imenitna muzeja. Prvi je Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (krajše KSEVT) v Vitanju pod Pohorjem, drugi je Muzej krapinskih neandertalcev v Krapini na Hrvaškem. Le zato smo dali izletu naslov Iz vesolja v prazgodovino – v prvo in drugo se nismo podali dobesedno, na doživljajski in simbolni ravni pa smo res bili v obeh.

Muzej v Vitanju po svoji arhitekturni formi spominja na vesoljko postajo, kakršno je v svoji knjigi Problem vožnje po vesolju že leta 1927 zasnoval Herman Potočnik Noordung, pri njem pa se je navdihoval Werner von Braun, konstruktor prvih raket, ki so dejansko poletele v vesolje. V trgu, ki leži v kotlini pod Pohorjem, ta muzejska postaja dejansko učinkuje, kot da bi priletela iz vesolja. Ko si na njeni strehi, lepo vidiš tudi bližnji cerkvi in pomisliš, da so zdaj v Vitanju vsaj tri lokacije, s katerih je možno komunicirati z nadzemeljskimi svetovi, dve tradicionalni in ena zelo moderna. Tudi v notranjosti KSEVT se srečujeta dva svetova – vesoljski in domačijski. Muzej je namreč hkrati krajevni kulturni dom in ravno to nedeljo je bilo v njem srečanje najstarejših krajanov. Čisto zraven pa je prvič na svetu javno razstavljen originalni inštrument PLS, ki že več kot 36 let iz vesolja pošilja podatke o solarni plazmi. Nahaja se na vesoljski sondi Voyager 1, zapustil je naše osončje in bo kmalu izgubljen v vesolju (»Lost in space«), kakor je bil naslov nekemu drugemu ZF filmu. Inštrument je projektiral dr. Anton Mavretič, ugledni slovenski znanstvenik, delujoč v ZDA. Profesor Miha Mohor, ki je bil z nami, nas je opozoril, da sta ob Potočniku in Mavretiču vsaj še dva slovenska znanstvenika, ki sta opazno prispevala k razvoju vesoljskih tehnologij: dr. Dušan Petrač in Škofjeločan dr. Marko Bavdaž.

V Krapini smo se srečali s povsem drugim, prazgodovinskim svetom. Impresivno. Hrvati so tu naredili res odličen muzej! V njem je nazorno predstav­ljen tudi sprehod skozi čas od prapoka do danes. Prapok naj bi se zgodil pred 13,7 milijarde let. Če bi čas, ki je minil od takrat, stisnili v en dan, v 24 ur, potem je delež zadnjih tisočletij manj kot zadnja minuta pred polnočjo!

Ob ogledu razstav, kakršni sta vitanjska in krapinska, se človek zamisli. Kako malenkosten je delež vrste Homo sapiens, ki ji pripadamo tudi krapinski in moderni ljudje, v celotnih dimenzijah vesoljskega prostora in časa. In kakšno srečo imamo, da lahko živimo v tako prijazni oazi, kakršna je sredi neprijaznih vesoljskih prostranstev naša Zemlja. Do okolja, v katerem živimo, bi se morali že zato obnašati bolj prijazno. Pa tudi drug do drugega. Saj nismo »izgubljeni v vesolju«, prej izbranci v vesolju. Z vesoljnih vidikov so malenkostne tudi težave, ki jih preživljamo v zadnjih letih. Kaj pa so ti naši tajkuni in zavoženi politiki, če nanje pogledamo z vidika večnosti! Nič. Narobe je le to, ker bi morali ljudje, ki so bili izvoljeni za javne službe, tudi dejansko služiti celotni narodni skupnosti in ne le interesom stranke ali lobija, ki mu pripadajo, ali celo le svojemu sebičnemu zasebnemu interesu. Če se te naše »elite« ne bomo znebili, utegnemo izbranci res postati izgubljeni v vesolju. Torej?