Zgodba v zgodbi (3)

»Jaz sem bila tista, ki je hodila fehtat za pakete na Rdeči križ pa za cunje, za odslužen pralni stroj, za posteljo, ker sem zrasla in je bila moja nekdanja, otroška, pač premajhna. Vsi so me poznali, vsi so me imeli za socialko, in to v tistih letih, ko se je takšne pomoči držal pečat sramote.«

Staša je molila, da bi se zgodil čudež in bi lahko ušla iz mučne vsakdanjosti. Spoznala je fanta, ki je bil, vsaj na začetku, zelo prijazen do nje.

»Bila sem lačna pozornosti, topline in nežnosti, hvaležna sem bila vsakemu, če me je že prijazno pogledal,« razlaga.

»Ni minil teden, kar sva se srečala, že sem se preselila k njemu. Kar nosilo me je, kajti bila sem prepričana, da se je sreča – končno že – sklonila tudi k meni. Razredničarka me je svarila, naj dokončam letnik, a je nisem poslušala. Itak sem imela veliko slabih ocen, zato sem bila prepričana, da mi ne bi nikoli uspelo. Tudi Lado mi je govoril, da bom laže dobila službo, če ne bom preveč pametovala. Po njegovem se šefi takšnih, ki imajo šole raje kot ne izogibajo. Delo sem našla v neki delavnici, kjer so tiskali majice. Bilo je super, le plača je bila pičla, predvsem pa so jo zelo neredno izplačevali. Počasi, korak za korakom, sem se pričela prebujati iz slepe zaljubljenosti in potem se je vsak dan zgodilo kaj takšnega, da me je boleče prizemljilo na realna tla. Čudno se mi je zdelo, zakaj so me v službi špikali, češ kako se počutim med tistimi psihoti. Meni sta se oba, Lado in njegov oče, zdela super, nikoli nisem imela občutka, da komu manjkajo koleščki v glavi. Nekoč je naneslo, da sem Lada vprašala, če je kaj resnice v čvekih, ki mi jih nosijo ljudje na nos. Zelo se je razjezil, začel je kričati in se razburjati, da bo z vsakim, ki bo njegovo družino klevetal, osebno obračunal. Priznam, da sem se njegovega nenadnega izbruha prestrašila. Takšnega ga še nisem poznala. A me je potem hitro objel in stisnil k sebi, da sem na vse pozabila. Vseeno pa so govorice v meni prebudile radovednost. Bilo je res čudno, zakaj sta dva možaka živela sama, brez žensk. Sodelavka, s katero sva se skupaj vozili v službo, mi je nekoč, ko ji nisem dala miru, zaupala, da so se v hiši dogajale hude reči. Ladova mama je morala uiti, če je hotela ostati živa, prav tako prva žena Ladovega očeta. Vse, kar sem slišala, me je pretreslo in mi nagnalo strah v kosti. A me je na koncu potolažila, da se vaščanom vseeno zdi, da je Lado normalen, da z njim ni nič narobe.«

Sodelavka je Staši tudi povedala, da lahko stopi do prve žene, ki je sicer že stara, a še pri močeh, pa ji bo vse povedala.

»Nekoč, ko ni bilo toliko dela v delavnici, sem vzela dopust, sedla na avtobus in se, ne da bi doma komu kaj povedala, odpeljala k tisti ženski. Bila je silno presenečena, ko me je zagledala pred seboj. Dejala je celo, da se je po skoraj štiridesetih letih zgodilo prvič, da se je iz tiste hiše kdo spomnil nanjo. Posedla me je h peči, mi skuhala kavo in postavila predme piškote. Roke se ji niso prav nič tresle, kar me je presenetilo. Mislila sem, da se vsem, ki so stari kot zemlja, tresejo. Potem mi je zaupala svojo zgodbo. Zapisala sem jo v zvezek, pa si jo lahko kar prepišeš.«

Franckina zgodba: »Z menoj so pri tisti hiši nečloveško ravnali! Očitali so mi stroške, denar za zdravila, hrano, ki sem jo pojedla. Zaradi tuberkuloze sem močno shujšala, da me še oče, ki me je prišel obiskat, ni več prepoznal! Ko je videl solze, ki jih nisem mogla skriti, ga je ganilo, a je vseeno odločno zapovedal, da je moje mesto ob možu, da mu moram biti pokorna in ga ubogati. Tašča je bila ob njegovem prihodu vsa medena in ljubezniva. S sladkimi besedami mu je dala vedeti, da nisem za nobeno rabo, da imajo z menoj več škode kot koristi. Ko je vprašal po vnukinji, so mu povedali, da tista uscanka spi.

Začela sem bruhati kri, in to je bil zadosten razlog, da me je mož napodil iz spalnice. Preselila sem se v hišo, kjer nisem imela nobene zasebnosti. Vsi so buljili vame, a so se hkrati obnašali, kot da me ni. To je bilo zame neskončno ponižanje. Moža nisem imela več rada, preveč hudega mi je naredil. Vsi so govorili, da ne bom več dolgo živela, da sem na smrt bolna. Tudi k mizi me niso več pustili. Če ne bi bila tašča tako hudobna in ne bi imela takega vpliva na moža, bi bilo morda drugače. Tako pa … A to še ni bilo najhujše. Bolelo me je srce, ker so mi vzeli tudi otroka. Ubogo dekletce je ponoči jokalo, toda nihče ni stopil k njej, da bi jo potolažil. Tašča jo je imela pri sebi, v košarici. Če jo je jok motil, je košaro pokrila z odejo, da se je manj slišalo.

Moj mali zaklad je zbolel za hudo pljučnico in prej kot v enem tednu je ubožica umrla. Saj ni bilo čudno, tašča zdravnika ni dovolila poklicati, zdravila jo je z nekakšnimi čaji, nihče pa ni vedel, kaj se je kuhalo v vreli vodi. Od žalosti se mi je mešalo. Niti na pogreb nisem šla. Ležala sem v postelji, bledlo se mi je in v tistem mesecu sem izgubila še tisto malo mesa, ki se je držalo kosti.

Mož mi je očital, da sem brez srca, ker nisem bila sposobna žalovati za lastnim otrokom. Želela sem mu reči, da je njegova mama, ki je ves čas hodila naokoli z objokanimi očmi – morilka. Nisem si upala. Pri možu sem životarila še dobro leto. Včasih je minil mesec, ne da bi spregovorili eno samo besedico. Edino uteho sem našli v cerkvi, pri molitvi. Na poletje se mi je zdravje toliko izboljšalo, da sem spet lahko šla na njivo. Garala sem od jutra do večera in v delu poskušala pozabiti na hčerko in na sovražnost, ki me je obdajala. Vedela sem, kje je tašča hranila denar. Tudi moj. Če je tako naneslo, sem iskala ključ od omarice, da bi vzela, kar je bilo mojega, in zapustila hišo žalosti. Nekoč se mi je res nasmehnila sreča. Svoje stvari sem zbasala v culo, vzela hčerkine oblekice, ki sem jih hranila v škatli, potem sem za zmeraj zapustila moža in njegovo mamo morilko. Vrnila sem se domov, nekaj let sem še stregla očetu, a je kmalu umrl, bratje in sestre so se odselili na vse konce in kraje, eden od bratov živi celo v Ameriki. Moj mož, Ladov oče, se je, kolikor vem, vnovič poročil, a le civilno, šele po materini smrti. Bil je že precej v letih, a mu je vseeno uspelo zaploditi sina. Upam, da ga ima raje, kot je imel najino hčerkico.«

Stašo je zgodba pretresla do dna. Niti sanjalo se ji ni, da se je pod streho, pod katero biva sama, zgodilo toliko hudega. Zanimalo jo je, če kaj ve, kaj se je zgodilo z Ladovo mamo, a je ženica zmajala z glavo.

»Kraj, v katerega sem se priselila, je bil majhen. Ljudje so se zelo dobro poznali med seboj, zdelo se mi je, da je le vprašanje časa, kdaj bom prišla resnici do dna,« je še dodala Staša.

(Konec prihodnjič)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / ponedeljek, 18. november 2013 / 12:34

Tajfuni in tajkuni

Ste kdaj pomislili, kaj je res huda nesreča? Za posameznika in njegovo družino je nesreča, če hudo zboli, zapade v hudo revščino ipd. Ampak to se zgodi v njegovem mikrokozmosu, prizadene l...

Objavljeno na isti dan


Kultura / torek, 18. november 2014 / 17:42

Šest naključij za eno zgodbo

Spletni portal Youtube je bogatejši za spletno serijo Naključja. Mladi kranjski filmski in odrski ustvarjalci bodo pet delov serije na koncu združili v film. Vsak torek na spletu en del, danes že tret...

Kultura / torek, 18. november 2014 / 16:45

Šest tekmovalnih predstav

Ob predstavah v tekmovalnem delu na letošnjih Čufarjevih dnevih pester tudi spremljevalni program.

Šport / torek, 18. november 2014 / 15:48

Calcitu visoka zmaga

Kamnik – Odbojkarice kamniškega Calcit Volleyballa so na poraz proti Crveni zvezdi v drugem krogu srednjeevropskega pokala (CEV) v sobotnem obračunu s Sparkasse Celovcem odgovorile na najboljši mož...

Nasveti / torek, 18. november 2014 / 13:32

Tudi brez mesa je lahko okusno

Rdeče zelje velja za zdravo in okusno zelenjavo, ki s svojo močno barvo nedvomno popestri naše krožnike. Meni osebno je najljubše dušeno z jabolki, družbo pa mu delajo kuhani skutni štruklji.

Gorenjska / torek, 18. november 2014 / 13:26

Za zdrave ritke

V društvu Ekologi brez meja želijo spodbuditi uporabo pralnih plenic.