Tajfuni in tajkuni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. november 2013 / 11:34

Ste kdaj pomislili, kaj je res huda nesreča? Za posameznika in njegovo družino je nesreča, če hudo zboli, zapade v hudo revščino ipd. Ampak to se zgodi v njegovem mikrokozmosu, prizadene le njega in njegove najbližje, širše skupnosti pa ne. Tu mi gre za vprašanje, kaj je res huda nesreča za večjo skupino ljudi, za celo vas, mesto, pokrajino. V zadnjih letih je bilo po svetu nekaj izjemno hudih nesreč. Zadnja je ta, ki smo jo prejšnji vikend k naši sreči doživljali le od daleč, preko medijev, zgodila pa se na Filipinih, ki jih je opustošil tajfun Haiyan. Več kot dva tisoč mrtvih, vse uničeno, prizadetih več kot pol milijona ljudi. To je res huda nesreča. In takih je bilo v novejšem času kar nekaj. Spomnimo se samo uničujočega cunamija, ki je 26. decembra 2004 opustošil obale Indijskega oceana, pa orkana Katrina, ki je konec avgusta 2005 prizadel New Orleans … Slovenijo radi označujemo kot majhno. Majhna je k reči tudi v tem oziru – v izpostavljenosti velikim vremenskim katastrofam. Pri nas imajo tudi te manjše razsežnosti (v primerjavi s prej navedenimi), za ljudi, ki jih prizadenejo, pa so kljub temu uničujoče. Spomnimo se samo na poplavni 18. september 2007, ki je bil najhujši v Železnikih; lani ob tem času, novembra 2012, pa so hude poplave prizadele mnogo ljudi ob Dravi. Zanje je bila to zagotovo »res huda nesreča«.

Doslej smo imeli pred očmi le tiste naravne nesreče, ki jih povzroča podnebje oziroma vreme. Največja nevarnost za slovenske dežele pa ne tiči v ozračju nad njimi, ampak še bolj v zemlji pod njimi. Gre za to, da ležijo na potresno aktivnem območju in nevarnost katastrofalnega potresa je stalna. Od zadnjega je že več kot pol tisočletja; zgodil se je 26. marca 1511, razdejal je tudi južni del Gorenjske, najhuje pa je bilo na Škofjeloškem in Idrijskem. Pa leta 1348, ko je bil na Koroškem tako hud potres, da se je gora Dobrač preklala in se je velik del zrušil v Ziljsko dolino … A kje je že to, porečete morda. Pa ni tako, podzemna gibanja so aktivna, lahko se nekaj podobnega zgodi že v prihodnjih dneh. Bog ne daj!

Z obujanjem spominov na velike naravne nesreče pri nas in po svetu sem hotel pravzaprav izpostaviti tole dejstvo: da živimo Slovenci na takem koščku planeta, ki je kljub vsemu manj »katastrofičen«, manj izpostavljen naravnim ujmam, kot so marsikatera druga območja ne Zemlji. Bog ve, kaj še bo, ampak zadnja stoletja so bila za nas razmeroma ugodna. Velike nesreče, ki so nas prizadele v minulem stoletju, so bile bolj družbene kot naravne. Obe svetovni vojni, po drugi svetovni vojni pa komunistični režim, ki je bil za ene velika katastrofa, za druge pa družbena ureditev, v kateri se je marsikaj naredilo in razmeroma dobro živelo. V zadnjih letih nas bolj kot tajfuni prizadevajo tajkuni. Natančneje rečeno: uničujoča naveza tajkunov, bančnikov in politikov: tatov, ki so pokradli nekdanje družbeno premoženje, bankirjev, ki so jih servisirali z ugodnimi in nezavarovanimi krediti, in politikov, ki so vse to dopuščali ali jih k temu celo spodbujali. Pogled na slovenske dežele nam zato razkrije veliko družbeno opustošenje v še vedno lepem naravnem okolju. Kar je, resnici na ljubo, še vedno manjša nesreča kot tista, ki jo razkrije pogled na filipinsko pokrajino, ki je povzročila opustošenje tako v naravi kot v ljudeh. V Sloveniji bi se morali torej še bolj kot pred poplavami in potresi zavarovati pred lopovi velikega formata, za katere smo dolgo mislili, da so naša »elita«, a so se izkazali za mnogo slabše od Tita …