Dvokrožni večinski volilni sistem za razvoj gospodarstva

Marka Twaina so vprašali, kaj je bistvo demokracije. Odgovoril je: »To, da si vsak lahko sam izbere svojo oblast: plavolasko, rjavolasko, rdečelasko ali črnolasko.«

Po napovedih Sveta EU bo skoraj celotna EU dobro gospodarsko napredovala v prihodnjem letu. Razen dveh držav: Cipra in – Slovenije. Slovenija bo torej pod vlado tranzicijske levice gospodarsko še propadala. Že prejšnja vlada tranzicijske levice pod vodstvom B. Pahorja je naredila gospodarsko polomijo. Takrat so s stisnjenimi zobmi celo na tranzicijski levici dejali, da slabše vlade, kot je Pahorjeva, pa res ne more biti. Vendar je vladi A. Bratušek uspelo nemogoče: vsak dan znova dokazuje, da če se vsa tranzicijska levica vzame skupaj, so lahko za gospodarski razvoj še večja katastrofa od Pahorjeve vlade …

Ko se kriza enkrat poglobi do meje bankrota države (in točno tja nas je tranzicijska levica pripeljala), je skrajni čas za odkrit pogovor o možnih rešitvah brez predsodkov in tabu tem. Tudi o tem, kako smo dobili sedanjo oblast. Nihče pri zdravi pameti ne more trditi, da so si ljudje sami izbrali sedajo oblast rjavolaske. Sedanja vlada je plod skrajno umazane politične zarote in zlorabe državnih institucij za odstranitev gospodarsko uspešne Janševe vlade. Poleg tega so tisti, ki so glasovali za PS, glasovali za Jankovića kot mandatarja. Nihče ni glasoval za rjavolasko, ki svoje neznanje iz ekonomije razkazuje z izjavami, da je dvig DDV najbolj pravičen davek, in da dviguje davke, da bi se ljudje počutili varne. Vsak ekonomski učbenik pove, da je DDV najbolj nevtralen, vendar tudi najbolj socialno nepravičen davek, katerega dvig najbolj ogrozi socialno najšibkejše. Ker je v bistvu vsaka vlada v proporcionalnem sistemu plod povolilnih političnih iger in kravjih kupčij, se v ljudeh vse bolj krepi občutek, da na politiko nimajo nobenega vpliva. To vodi v nezaupanje v institucije države in v krizo demokracije, ki je v Sloveniji očitna že dalj časa. Vse še poslabšuje kronično pomanjkanje odgovornosti. Po drugi strani gospodarstvo upravičeno zahteva bistveno bolj stabilno okolje za razvoj.

Prava rešitev vseh teh težav je dvokrožni večinski volilni sistem. Ta prisili stranke v predvolilne koalicije in volivec ima jasno izbiro. Vlade niso več plod povolilnih kupčkanj, saj mora vsaka koalicija predstaviti svojo vlado vnaprej. Tako glas volivca dejansko odloči o tem, kdo bo mandatar, kakšna bo vlada in njen program. Vse to je jasno na dan volitev in ker traja cel mandat, je rezultat stabilno razvojno okolje – prav to, kar tako zelo potrebuje gospodarstvo za svoj razvoj. Zato je večinski sistem bistveno bolj pošten do volivca od sedanjega proporcionalnega, hkrati pa tudi razvojno boljši. Ker se vzpostavi neposredna povezava med volivcem in izvoljenim poslancem, je tudi odgovornost bistveno večja. Skrivanja za politično stranko v večinskem sistemu ni, saj gre glas človeku in ne več stranki. Kdor ga bo v pogajanjih in na glasovanju podprl, bo dokazal, da je sposoben razvojni interes države postaviti pred svoje osebne interese – da je državnik.