Stemnilo se mi je pred očmi (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. november 2013 / 13:27

Odhod iz varnega okolja, kjer sta se z bratom dobro počutila, je bil grozen. Bojan je imel težave z mehurjem, vsakič, ko ga je bilo česa strah, se je polulal v hlače. Njegova učiteljica je to vedela in je naredila vse, da za morebitne spodrsljaje ni nihče izvedel.

Staša se je potem za nekaj trenutkov ustavila pri njej, ki jo je imela zelo rada.

»Če bi bile vse kasnejše, ki so mi krojile usodo, takšne, kot je bila ta, iz prvega razreda, bi bila danes doktorica znanosti. Sama od sebe sem se naučila branja, pisanja, poštevanke. Pri sedmih sem brala knjige iz šolske knjižnice, pa me ni bilo mogoče ustaviti. Na pamet sem znala na dese­tine pesmic, bratcu pa sem zvečer, ko sva bila sama, pripovedovala pravljice. Učiteljica je bila zelo dobrega srca, pogosto me je vzela s seboj, v zbornico, dovolila mi je, da sem sedela kraj nje, ko je popravljala domače naloge. Še danes znam kvačkati, kajti prvih korakov me je na naučila prav ona.«

Po tistem, ko je njo in Bojana pustila na cedilu njuna Marica, sta se spet vrnila domov, k mami.

»Oba sva se je bala. Pa jaz še ne toliko, Bojan bolj. Nenehno je lezel pod mizo, pod posteljo. Živeli smo od sendvičev in paketov Rdečega križa. Večji del dneva je spala, tako da sem morala sama skrbeti zato, da sva zjutraj vstala in šla v šolo. Najina učiteljica je šla na porodniško, ne morem povedati, kako je naju stiskala k sebi, ko se je poslavljala! Mama pa, kot da bi vedela, da sva ji sedaj prepuščena na milost in na milost, se ga je spet nacejala. Še prej pa je razbila edina dva krožnika, ki smo ju imeli. Noč sva preživela zunaj, takrat je brat zaradi vsega hudega prvič doživel epileptični napad. Ko ga je vrglo po tleh, sem začela na ves glas kričati. Še dobro, da me je slišal sosed, ki je sredi noči prikolovratil domov. Bojana je rešilni avto odpeljal v bolnišnico, mene pa so sosedje vzeli za čez noč k sebi. Več kot toliko pa z mano niso želeli imeti opravka, saj so se bali mame, ki je bila vseh žlehtnob polna.«

Zgodba se je ponovila: mamo so odvlekli na psihiatrijo, Staša in Bojan pa sta romala k tujim ljudem. Prišla sta na neko kmetijo, visoko v hribih, kjer so bili takšnih prišlekov, kot sta bila onadva, že vajeni. Soba je čakala nanju, razkomotila sta se in ko so ju pustili sama, sta zlezla v eno samo posteljo, se stisnila drug k drugemu in zaspala.

Rejnika sta bila na videz že siva in stara, v resnici pa sta bila v najlepših letih. Le življenje ju je preizkušalo, da so se jima hrbti prehitro ukrivili. Ona je bila zagrenjena, nenehno je jamrala nad stroški, on se je rad smejal, igral na harmoniko, tudi plesa se ni branil. Otroka je – bilo je že sredi prvega polletja, pospremil v novo šolo, kjer sta se slabo znašla. Govorila sta povsem drugačno narečje, zato so se sošolci iz njiju norčevali, tudi učitelj, ki je bil strog in brez občutka za delo z otroki, je pogosto zavijal z očmi, ko ju je poslušal.

»Nihče se nama ni več kot toliko posvečal, med poukom sva molčala, ker si učitelj ni znal vzeti časa za naju. Enkrat proti koncu leta so ugotovili, da sploh ne bi smela biti skupaj, ker sem bila toliko mlajša, potem pa so se le unesli in naju pustili pri miru. Rejnika naju nista tepla, crkljala pa tudi ne. Imela sem občutek, kot da gledata skozi naju. Bojan se je pričel vedno bolj zapirati vase, če mu ni bilo kaj prav, je molče butal z glavo ob zid, da je bil ves krvav. Po svojih otroških močeh sem mu poskušala pomagati, a nisem mogla. Vedno bolj sva se oddaljevala drug od drugega, nazadnje je našel neko barabinsko družbo, šprical šolo, se vlačil po lokalih in – kar se mi je zdelo grozno – preganjal je stare babe. Bil je zelo razvit fant, vsi so mislili, da je bil starejši, kot je bil v resnici, ženske so se kar lepile nanj, on pa je to izkoriščal, saj je od druženja z njimi imel nemalo koristi. Name pa je pomanjkanje ljubezni vplivalo povsem drugače kot nanj. Postala sem upornica, nisem se hotela učiti, zatekala sem se v namišljene bolezni, da sem lahko ostajala doma, v postelji in brala knjige. Spominjam se nekega obiska socialne delavke. Ko je prišla, me je zalotila pod odejo, in ko je videla, da berem, me je celo pohvalila. Potem sem tudi jaz okusila prvo ljubezen, ugotovila sem, da v tistem času, ko sem s fanti, lahko pozabim na vse nočne more, ki so me spremljale v življenju. Kadar sem zvečer prišla bolj pozno domov, mi ni nihče rekel, da je to zame slabo. Grozili so mi, da bodo povedali na socialni, pa bodo že oni obračunali z menoj. Ko si najstnik, te prav malo brigajo takšne grožnje! Raje ne naštevam vsega, kar sem v tistih norih letih poizkusila! Obraz ni kazal brazgotin, ki so bolele in cvetele v moji duši. Skrbelo me je tudi za bratca, ki je že nekaj časa živel v Vzgojnem zavodu, včasih sva se slišala po telefonu, več kot toliko pa ne. Verjemite, dala bi vse na svetu, da bi ga lahko dobila nazaj in da bi bilo vse tako kot nekoč. A če otroku ne daješ ljubezni, je to točno tako, kot če bi ga pustil brez hrane umirati na obroke. Včasih, ko sem bila nesrečno zaljubljena, sem se spomnila na očeta, na njegov smeh, ki nas je grel. Zgodilo se je, da nisem bila več prepričana, je sploh obstajal ali ne. Razmišljala sem tudi o mami pa o njenem egoizmu, alkoholu, o kamnu, ki ga je namesto srca nosila v prsih. Neštetokrat sem se spraševala, zakaj družba ničesar ne ukrene, zakaj takšnim brezčutnim ženskam pravočasno ne vzamejo otrok in jih ne oddajo staršem, ki bi jim dali vsaj malo čustev. Slovenija je preplavljena z otroki, kot sem jaz, vsi jih imajo za zgube, za nebodijihtreba, njihove matere, da o očetih ne govorim, pa lepo dobivajo socialno podporo, delajo vedno nove reveže, občasno pa mučijo, maltretirajo in izkoriščajo lastne otroke, ki so prisiljeni, da z njimi živijo.«

Staša pravi, da je takrat, ko se je morala vračati domov, sovražila ves svet. Zdel se ji je brezčuten, koristolovski. Počutila se je kot kljukica, ki jo je država naredila pri njenem primeru, češ otrok je sedaj pri mami, za nekaj časa si lahko oddahnemo.

»Jaz sem bila tista, ki je hodila fehtat za pakete na Rdeči križ pa za cunje, za odslužen pralni stroj, za posteljo, ker sem zrasla in je bila moja nekdanja, otroška, pač premajhna. Vsi so me poznali, vsi so me imeli za socialko, in to v tistih letih, ko se je takšne pomoči držal pečat sramote. Nekoč se vrnem domov, bila sem ravno prav razkurjena, saj sva se z eno nesramno babnico pošteno počili, mama me sprejme z očitki in zmerjanjem, meni se je samo stemnilo pred očmi. Planila sem nanjo in jo začela tepsti.«

(Nadaljevanje prihodnjič)