Kuverte zanjo skrival pred Jovanko

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. november 2013 / 13:06

Slavica Ažman s Koritnega pri Bledu je bila štiri leta osebna sobarica nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita. Njegove vdove Jovanke Broz, ki je konec oktobra v 89. letu starosti umrla v Beogradu, se spominja kot izredno zahtevne in natančne osebe, od katere pa se je prav zato tudi veliko naučila.

Pri takratnem predsedniku Josipu Brozu Titu je Slavica Ažman začela delati leta 1974, ko ji je bilo komaj 26 let. »Pri predsedniku sem se znašla po naključju, ker je prejšnja sobarica zbolela in sem jo avtomatsko zamenjala jaz, ki sem bila do takrat gospodinja v Vili Bled in na Brdu,« je pojasnila in dodala, da je bilo delo v hotelu nekaj povsem drugega kot v protokolu, zato se je sproti učila in vmes tudi improvizirala. Medtem ko se Tita spominja kot povsem nezahtev­nega človeka, ki je bil vedno z vsem zadovoljen, je bila Jovanka njegovo popolno nasprotje. Osebja ni nikoli pohvalila za opravljeno delo. »Včasih je kvečjemu navrgla: No, lahko bi bilo tudi boljše. Takrat smo vedeli, da je bilo zelo dobro,« se je zasmejala Slavica Ažman. Kljub temu, priznava, se je od Jovanke naučila veliko stvari, ki so ji prišle prav tudi pri njenem nadaljnjem delu v Vili Bled, kjer je prav tako skrbela za predsedniški apartma. In zato zelo obžaluje, da so se Jovanki v letih po Titovi smrti dogajale stvari, ki si jih po njenem prepričanju prav zares ni zaslužila. »Tudi ko sem izvedela, da je zbolela, sem ji zaželela čimprejšnje okrevanje.«

Kljub temu, da je bilo delo ob predsednikovem obisku na Brdu zelo zahtevno in naporno, saj so morali biti predsedniškemu paru na razpolago praktično 24 ur na dan, se Slavica Ažman in njen partner Marjan Petrovčič, ki je prav tako delal na Brdu, tistih časov spominjata z nostalgijo. »To so bili lepi časi. Čeprav je bilo delo težko, smo vse naredili z veseljem.« Priprave na predsednikov obisk so se začele že en teden pred njegovim prihodom na Brdo, ko so morali poskrbeti za temeljito čiščenje predsedniškega apartmaja. »Že takrat smo delali po cele dneve in smo bili povsem utrujeni. Ko sta se pripeljala na Brdo in se je iz avtomobila 'usulo' njunih pet psov, pa smo vedeli, da se je začelo zares,« je pojasnila Slavica Ažman. Njuni obiski na Brdu so trajali po mesec dni in so se pogosto še zavlekli za kakšen teden in celo več, kar pomeni, da so bili toliko časa odrezani od svojih družin, saj so jima morali biti ves čas na voljo. »Enkrat me je zato zelo presunilo, ko se je Jovanka začela pogovarjati z mano in me spraševati o mojem zasebnem življenju. Omenila sem ji, da imam triletnega sina in da bi ga šla rada obiskat. Nato se je v hipu odločila in naročila svojemu šoferju, naj me odpelje v Kranj. Ko sem se po eni uri vrnila, so me vsi nestrpno spraševali, kje sem hodila, ker me Jovanka že tako dolgo išče.« Vmes je namreč že pozabila, da ji je sama dovolila obisk pri sinu in kljub opravičilu o poprejšnji prijaznosti ni bilo več niti sledu.

Zato pa ima toliko lepše spomine na Tita, ki je osebje vedno zagovarjal pred Jovanko. »Decembra leta 1975 je Jovanka zbolela in se je vrnila v Beograd. Takrat smo imeli na Brdu tak blažen mir s predsednikom. Čeprav je bilo dela še vedno veliko, pa smo prav uživali,« smeje prizna Slavica Ažman, ki se spominja tudi, kako ji je Tito ob neki priložnosti, ko se je Jovanka spet pritoževala nad njenim delom, zabrusil, naj že enkrat »pusti to malo pri miru«. Kljub temu pa je kuverte, ki jih ji je namenil vsakič po koncu obiska in v kateri je bilo denarja za takratno povprečno mesečno plačo, skrbno skrival pred Jovanko. »Spomnim se, da je nekoč s tem čakal čisto do zadnjega in sem že mislila, da tokrat pač ne bo nič. A je prišel za mano v spalnico, kjer sem pakirala obleke, in mi izročil kuverto. Ravno sem jo še uspela potisniti za pas hlačnih nogavic, saj delovna obleka ni imela žepov, ko je v sobo stopila Jovanka. Ob naslednjem obisku me je zato predsednik prav vprašal, kam sem uspela skriti tisto kuverto, pa sem mu v smehu odgovorila, da raje ne bi povedala.«

Delo pri Jovanki, je poudarila Slavica Ažman, je bilo naporno tudi zato, ker nikoli ni neposredno povedala, kaj je narobe, ampak je morala to sama ugotoviti. »Spominjam se, da je nekoč stoječo svetilko prestavila k postelji, jaz pa potem nazaj na njeno prejšnje mesto in to prestavljanje se je potem ponavljalo nekaj dni. Na koncu me je vendarle poklicala k sebi in me vprašala, zakaj mislim, da to dela. Predvidevala sem, da pač potrebuje več svetlobe, ko bere v postelji, v bistvu pa je želela, da zamenjamo žarnico v svetilki na njeni nočni omarici.« Podobno se ji je zgodilo z eno od njenih spalnih srajc, ki jih je morala prati na roke in posušiti po posebnem postopku, tako da jih je za dve uri zavila v brisačo. Precej časa ji je vzelo še likanje, saj so bile zelo široke in so se sproti mečkale, ko jih je obračala po likalni mizi in so se ob tem vlekle po tleh. »Eno od teh srajc je potem nekoč vzela iz predalnika in jo pustila na njem, jaz pa sem jo vsak dan sproti pospravila nazaj v predal. Šele čez čas mi je pokazala, zakaj je to počela – nanjo je položila drugo srajco, ki je bila zložena za dva prsta ožje. Ni mi preostalo drugega, kot da spet ponovim ves postopek pranja, sušenja in likanja.« Pri vseh stvareh je zahtevala izredno natančnost, zato jo je pogosto nadzorovala in preverjala, ko je opravljala svoje delo, pa čeprav s terase v okenskem steklu. V njun apartma je imela sicer vstop samo Slavica, tako da so jih drugi člani osebja lahko priskočili na pomoč le takrat, ko predsedniškega para ni bilo v njunih prostorih.

Bolj prizanesljiv do Jovanke je bil Petrovčič, ki je ob tem poudaril, da jo v bistvu razume. »Bila je partizanka in se je pri njej poznala vojaška vzgoja.« Tudi Slavica Ažman je ob tem dodala, da se zaveda, da jo je Jovanka s temi zahtevami v bistvu učila. »Oba s Titom sta do potankosti obvladala protokol in sta želela, da je vedno vse tako, kot mora biti. Marsikdo iz tujega protokola nam je zato rekel, da bi tudi pri njih potrebovali kakšno Jovanko,« se zasmeje. Zato sta s Petrovčičem še toliko bolj občutljiva na napake, ki jih danes delajo v slovenskem protokolu. »Včasih so bili ljudje iz protokola povsem 'nevidni', nikoli se niso pojavili na nobenem posnetku ali fotografiji, danes pa se celo sprehajajo po rdeči preprogi pred predsedniki,« sta ogorčena.