Pol stoletja pa šele prvo poglavje

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 6. november 2013 / 12:19

Pol stoletja je lepo število let, vendar če gre seštevati vse Boštjanove dogodivščine in izkušnje, potem pride vprašaj – mar je šele abraham?

Boštjan Gunčar, Kranjčan velikega kalibra. Če mu že ne dajo mestnega ključa, naj vsaj rezervirajo parcelo, na kateri bo nekoč stal doprsni kip človeka, ki bi ga lahko klicali kar Kranj. Oče naroda, kaj to že pomeni? No, če ne pretiravamo, potem smemo napisati, da je Boštjan oče marsikaterega človeka, ki se je izgubil, ki je zašel z želene poti, a če je srečal Gunčarja in z njim vso njegovo modrost, se je zagotovo vrnil na pravo pot. Ne, Boštjan Gunčar ni psihiter ne psiholog ne filozof, Boštjan Gunčar je fotograf, samostojni umetnik, od glave do pete je samostojen, a nikoli sam. Osamljen pa nikoli ni bil, to lahko potrdijo vsi, ki ga poznajo vrsto let ali pa so ga spoznali pred kratkim. Med vsemi rojstnodnevnimi debatami na račun Boštjanovega abrahama se je največkrat slišalo prav opisovanje njegove »širine«, s katero te posrka v prijateljski objem, iz katerega se ne izviješ nikoli več. In šele potem gre hvala na račun njegovega primarnega dela, na fotografije, na »nage babe«, akte, na leta, ki bežijo, a ne uidejo. Če bi o Boštjanu Gunčarju snemali film ali pisali biografijo, bi med vsemi prepoznali Indiano Jonesa, Barflaya in še Malega princa po vrhu. Tip je doživel vse in še marsikaj, pa šele pol stoletja jih ima na grbi!

Žurka za sprejem med abrahamovce je potekala v njegovem ateljeju, prostoru, kjer praktično živi, in prijatelji še danes ne vedo, ali je to kranjska dnevna soba, mogoče gostilna, samo kafič, stanovanje ali samo delovni atelje. No, sledi razlaga: Gunčarjev atelje je mešanica vsega naštetega. Lahko bi dodali še funkcijo toplic, saj se človek čuti prerojenega, če se mu uspe izvleči, ne da bi bil kakorkoli preveč omamljen od njegovega gostoljubja.

Da bi ne pozabili, Boštjan Gunčar je pravzaprav ribič. Na ribarjenja vodi celo ruske in angleške ribiške turiste. Skupaj ribarijo po najlepših slovenskih rekah, in medtem ko gosti mislijo, da je Gunčar »le« ribič, ki ve, kje ribe dobro prijemljejo, sproti zvedo, da imajo čast muhariti pravzaprav s terapevtom, vsevedom o življenju; ugotovijo, da ribarijo z njim zato, ker ima on rad družbo, ne ker bi oni radi ribarili. In na koncu še to: Boštjana nikoli ne boste slišali govoriti v pretekliku! On ne opisuje zgodbic, kako je nekoč bilo vse drugače, celo bolje, ampak vedno govori, kaj se bo zgodilo, kaj se bo storilo, kaj doživelo. Da, Gunčar je tudi jasnovidec … Pol stoletja pa še prvo poglavje ni končano.