Franja, res enkratna zgodba

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 31. oktober 2013 / 16:52

Zadnje čase sem iz povsem različnih virov zaznal sporočilo, da so sodobni ljudje žejni dobrih zgodb. Sredi vse hitrejšega tempa in pod težo raznih banalij radi prisluhnemo zgodbam, ki so res enkratne in iz drugačnih časov. Taka je tudi ta, ki jo beremo na naslednjih straneh.

Zgodba Franje se začenja novembra 1943. Nemci sprožijo veliko ofenzivo, v svojem jeziku ji dajo ime Traufe. Kap. Pa ne srčna. Gre za tisto kap, za katero pravi pregovor: z dežja pod kap. Nemško: Vom Regen in die Traufe kommen. Kako pomenljivo. Primorsko ljudstvo je po kapitulaciji Italije že dva meseca uživalo v svobodi, potem pa je nenadoma prišlo z italijanskega dežja pod nemško kap. V osvobojenem Cerknem je bilo takrat vse polno ranjencev. Dobili so tudi novega zdravnika. Na dan vseh svetih je 31. divizija v Žireh »mobilizirala« doktorja Viktorja Volčjaka, takratnega žirovskega zdravnika. Partizansko poveljstvo se je pred grozečo nevarnostjo odločilo, da ranjence na pragu zime umakne v gorenjske gozdove, skozi Davčo na Jelovico. A to je bila velika napaka. Med potjo in nošenjem so skoraj vsi ranjenci pomrli …

Preden so šli na to kalvarijo, so se vprašali, kam z viški zdravil in opreme. Predvsem pa, kam z zelo hudim ranjencem, ki ne bi preživel niti najmanjšega premikanja. Iz zadrege jih je rešil Janez Peternelj, gospodar pri Podnjivču v Dolenjih Novakih. Pokazal jim je naravno skalnato votlino v težko dostopni soteski Pasice blizu svojega doma in tja so spravili vse, česar niso mogli ponesti s seboj. »Ime Janeza Peternelja bi morali zapisati v kroniko bolnišnice Franje z zlatimi črkami,« je v svojih spominih zapisal doktor Volčjak. Njegovo pa tudi, dodamo mi. Ko so se vrnili z Gorenjske, je bilo v grapi nedotaknjeno vse, kar so vanjo skrili, tudi najtežji ranjenec je še živel. Tedaj se je doktorju Volčjaku porodila »odrešilna zamisel«: Kaj pa, če bi zasilno bolnišnico zgradili kar v tej grapi!? Zamisel je preveril tako, da je v grapo popeljal bolničarja Rudija Katrašnika Gašperja, gorenjskega fanta, ki je bil doma z Jamnika nad Kropo. Sledil je naslednji pogovor. »Gašper, kaj misliš, kako bi bilo z nami, če bi zadnjo ofenzivo prebili tukaj v soteski?« »Dobro, če bi le bili pri miru in če bi imeli zadosti hrane,« je odgovoril bolničar, ne da bi dosti razmišljal. Zdravnik: »Kaj misliš, Gašper, ali bi človek lahko živel v tej vlažni, hladni votlini?« »Dolgo ne,« se je odrezal Gašper. »Kaj pa, če bi zgradili tukaj spodaj v hudournikovi soteski barako, sem, v votlino pa bi se vsi skupaj zatekli le v sili?« – »Že, a kam bi postavili temelje? Dno soteske je ozko in vegasto.« – »Saj bi bila baraka lesena,« je odvrnil zdravnik in ugotovil, da je fant stvaren in temeljit. »Še mi je njegova melodična gorenjska govorica božala uho, ko sva se vračala. Odločil sem se pri sebi, da bo Gašper prvi bolničar v bolnišnici v grapi.«

Po tem pogovoru so začeli pod vodstvom doktorja Volčjaka uresničevati to odrešilno zamisel in nekaj dni pred božičem, 23. decembra 1943, so v prvo barako prinesli prvih sedem ranjencev. Nadaljevanje je bolj znano, v soteski Pasice je nastala prava partizanska bolnišnica, preživela je vso vojno, po vojni pa postala prvovrsten zgodovinski spomenik, vpisana je tudi na poskusni seznam svetovne dediščine pri Unescu. Večkrat je bila resno ogrožena; med vojno dvakrat napadena, a ne osvojena; po vojni večkrat ogrožena od naravnih nesreč, 1989 je sotesko zasul kamniti plaz, najhuje pa je bilo 18. septembra 2007, ko je silovita povodenj razdejala kar 13 od 14 barak in odnesla tudi veliko originalnega inventarja. Leta 2013 je ta spomenik v znamenju trojnega jubileja: sto let je že od rojstva njenih najbolj znanih zdravnikov, doktorja Volčjaka, ki jo je ustanovil, in doktorice Franje, ki jo je najdlje vodila in ji dala ime, sedemdeset let je od začetka njenega delovanja.

Fenomena Franje nikakor ne poosebljata le njena najvidnejša zdravnika. V Wagnerjevem jubilejnem letu bi lahko rekli, da je tudi Franja nekakšen Gesamtkunstwerk, celostna umetnina. Velika in enkratna zgodba, ki so jo spisali vsi, ki so v njej nastopali, med vojno ranjenci in tisti, ki so jih zdravili, oskrbovali in varovali, po vojni vsi, ki so za ta spomenik skrbeli in ga po katastrofi 2007 v celoti obnovili. Kakor v vsaki veliki drami so tudi v tej poleg »pozitivcev« nastopali tudi »negativci«. Med vojno to niso bili le Nemci, ampak tudi posamezniki v partizanskih vrstah; takšna sta bila komisarja, ki sta poleti 1944 s svojimi ovadbami sprožila mučno preiskavo proti obema zdravnikoma, v kateri je k sreči zmagal razum, a bi se lahko zgodilo tudi, da ne bi.

Pri Gorenjskem glasu Franji in njenim obletnicam v celoti posvečamo ta snopič Snovanj. Zasnoval sem ga podpisani in poleg tega uvodnika naredil tri pogovore. Eden je pravi, z zgodovinarko Milojko Magajne, ki vodi Cerkljanski muzej in skupaj s Cerkljanko Ivano Leskovec, direktorico Mestnega muzeja Idrija, tvori današnji duo na čelu bolnice. Ivana in Milojka sta današnji predstojnici bolnice, vodilni franjevki. Dva intervjuja pa sta neprava, umišljena. Naredil sem ju z obema zdravnikoma stoletnikoma, njuni odgovori so pravi, navedeni dobesedno po njunih natisnjenih besedilih, sam sem jim priredil le ustrezna vprašanja. Na zadnji strani sem pogovorom dodal članek o ljubezni v Franji; ta priča, da je bila tudi v tistem hudem vojnem času ljubezen naposled močnejša od sovraštva, človeškost močnejša od nečloveškosti …