Velik, da bi bil majhen

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 15. januar 2020 / 21:04

Galerija Sokolskega doma v Škofji Loki gosti fotografsko razstavo Janeza Pelka z naslovom Stroboskopske regresije. Stara hiša, ženski akt in avtorjevi »bliski« iz preteklosti.

Škofja Loka – Majhna hiša, reminiscence iz preteklosti, bliskajoči se spomini na fotografovo mladost in velika galerija Sokolskega doma. Od petka in vse do 5. februarja je tu na ogled razstava najnovejšega cikla fotografij, ki jih je Janez Pelko, bolj kot inženirja elektrotehnike ga poznamo po njegovem drugem življenjskem poslanstvu – umetniški fotografiji, naslovil Stroboskopske regresije. Od kod dokaj zapleten naslov razstave? »Poklicna deformacija najbrž. (smeh) Že v srednješolskih letih sem bil fasciniran nad stroboskopom, hitrim ritmičnim ponavljajočim se bliskanjem svetlobe. Ko sem vstopil v hišo, v kateri sem preživel prvih sedem let svojega življenja, in začel delati z modeli, so se kot nekakšen upočasnjen stroboskop začeli ''bliskati'' spomini in vtisi iz mladosti. Pravzaprav sem hitel s fotografiranjem, da sem ujel ta namišljeni stroboskop. Od tod naslov, regresija pa je spomin za nazaj. Naslov se mi običajno poraja, ko s kolesom gonim v klanec.

Janeza Pelka sem spremljal ob postavitvi razstave. V Sokolski dom je prišel pripravljen. Za razstavo je namenil štirideset fotografij, za vsako od sten galerije je izbral serije aktov po točno določenem vrstnem redu. V zadnjem letu in pol je v istem okolju stare hiše fotografiral akte z okrog desetimi različnimi ženskimi modeli. »Z vsako izmed deklet sem naredil daljšo serijo fotografij, v nadaljevanju pa se mi je v mislih tudi vse bolj izrisovala podoba same razstave. Pomembno je, da razstavo prirediš prostoru,« pojasnjuje Pelko, ki si je glede na tloris prostora, kot fotograf ga že dobro pozna, doma na računalniku že postavil fiktivno postavitev. Fotografije so natisnjene na papir z debelimi belimi »okvirji«, ki akt ločujejo od marmornatih sten. »Fotografije morajo dihati, kot mora dihati moja otroška duša.«

Kot je povedal, je s tem ciklom hotel razčistiti določene stvari iz svojega otroštva. »So stvari, ki mi doslej niso bile povsem jasne, lahko pa bi potrdil tudi, da sem se na ta način želel rešiti nekih travm in strahov in si hkrati odgovoriti na neke dileme. Akti so pravzaprav prispodoba čustev, ki me še vedno vežejo na otroštvo in tudi na to hišo. Imel sem srečo, da je hiša sedaj prazna in imam možnost fotografirati v njej, celo v stanovanju, v katerem je bivala naša družina.« Pelko potrjuje, da ko vstopi v hišo, postane drug človek, hkrati pa je vesel, da ga nekatere stvari, dogodki, spomini ne prizadenejo več, saj zna nanje pogledati trezno in se jih lotiti analitično. Hkrati pa je prepričan, da otroštvo zaznamuje vsakega človeka, za mirno in srečno življenje pa je treba z njim tudi na tak ali drugačen način razčistiti.

»In ko ustvarjalni postopek večine umetnikov primerjam z Janezovim, ugotavljam, da je prenekateremu avtorju njegova govorica nekakšen prikaz samozdravljenja in kot taka pravzaprav posledica dejstva, da je bilo avtorjevo spočetje največje oziroma ponekod celo edino soglasje matere in očeta,« je k razstavi zapisal avtorjev prijatelj in poznavalec njegovega dela večpredstavnostni ustvarjalec Gregor Rozman. »V smislu nekakšne sprevrženosti smo lahko umetniški ustvarjalci svojim staršem pravzaprav celo hvaležni, saj so nas nezavedno za vedno postavili v svet neprestanega izpraševanja, kdo sem, ki sem, in s kom sem, ko sem.«

Pelko je pri fotografiranju uporabljal širokokotni objektiv, kar mu je omogočalo posebne učinke. »Tehnično gledano v današnjem času ni težko doseči takih učinkov, če le znaš pravilno uporabljati fotografsko opremo, ki ti je na razpolago. Z ustvarjalnega vidika pa so akti pogled otroka – ta namreč vidi precej drugače kot odrasel človek. Stvari, ki jih odrasli ne vidi, so otroku velike oči. Tako sem bil sam osredotočen na druge detajle.«

Fotografije so v črno-beli tehniki, saj Janez tako gledalcu predstavi temo in svetlobo, ne fizično, ampak tisto temo in svetlobo, ki jo nosimo v srcu in duši. Ali kot o Pelku zaključuje Rozman: »Ko bom velik, bom majhen.«