Franja jih ne pusti ravnodušnih

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. oktober 2013 / 23:00

Za Franjo je med vojno skrbelo njeno osebje: zdravniki, bolničarke, kuharice, intendanti, stražarji. Zdaj za spomenik skrbi ekipa Cerkljanskega muzeja, vodi jo domačinka in zgodovinarka Milojka Magajne.

Cerkljanski muzej je oddelek Mestnega muzeja v Idriji, ki se v podnaslovu razlaga kot Muzej za Idrijsko in Cerkljansko. Ta muzej deluje od 1953, že šestdeset let. Kako dolgo pa že skrbite za Partizansko bolnico Franjo?

»Letošnje leto v našem muzeju mineva v znamenju obletnic. Poleg 60-letnice Mestnega muzeja Idrija smo se spomnili tudi 35-letnice njegovega oddelka v Cerknem. Ta je bil kot Oddelek NOB, ustanovljen tudi zaradi Franje, in sicer z nalogo, da poskrbi za zbiranje gradiva, povezanega s to partizansko bolnišnico, in zagotovi vodniško službo za njene številne obiskovalce. V sedemdesetih letih so jih namreč našteli preko štirideset tisočletno. Muzej pa za Franjo skrbi že dobrih petdeset let, od 1. januarja 1963. 18. aprila, ob svetovnem dnevu nepremične dediščine, smo temu jubileju posvetili predavanje v sklopu Muzejskih srečanj v Cerkljanskem muzeju.«

Franja ima letos tri visoke okrogle obletnice: stoto obletnico rojstva ustanovitelja – dr. Viktorja Volčjaka, stoto obletnico rojstva zdravnice, po kateri je dobila ime – dr. Franje Bojc Bidovec in 70. obletnico začetka delovanja. Ste te obletnice kaj počastili? Se jih je spomnil tudi kdo drug?

»Tudi vseh teh obletnic smo se spomnili. V soboto, 25. maja, je na domačiji Čerinovih v neposredni bližini bolnišnice potekala spominska prireditev, ki smo jo ob podpori Občine Cerkno organizirali skupaj z organizacijo ZZB Idrija - Cerkno, Klubom prijateljev bolnic Franja in Pavla ter Društvom vojnih invalidov Severne Primorske. Udeležence so nagovorili Jelko Kašca, predsednik Zveze borcev Idrija - Cerkno, Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija, in Samo Bevk, poslanec državnega zbora RS. V kulturnem programu so sodelovali Partizanski pevski zbor iz Ljubljane in člani KUD-a Cerkno. 27. septembra pa je v Cerkljanskem muzeju potekala predstavitev poštne znamke, maksimum karte in priložnostnega poštnega žiga, s katerimi je Filatelistično društvo Idrija počastilo sedemdeseto obletnico ustanovitve Partizanske bolnice Franja.«

Živi sploh še kdo od Franjevcev, ranjencev, ki so se v Franji zdravili, ali kdo od osebja bolnice?

»Od konca druge svetovne vojne je minilo že skoraj sedemdeset let, kar pomeni, da so med nami le še redki posamezniki, žive priče takratnega dogajanja. Žal zanesljivih podatkov nimamo, zato je težko navajati imena. Sem bila pa še maja letos v stiku z družino gospoda Mirka Rakuščka z Blejske Dobrave, nekdanjega stražarja, ki pa se spominske prireditve potem ni mogel udeležiti.«

Franja, kot jo poznamo danes, je bila osrednji objekt celega sistema bolnišničnih postojank (Objekt B), drugi so bile posejani vse naokrog, večji del na Gorenjskem, v Davči in na Jelovici. Je od teh drugih objektov sploh kaj ostalo? So dokumentirani na kak drug način?

»Pod upravo SVPB Franja je krajši ali daljši čas spadalo še deset oddelkov, namenjenih lažjim ranjencem. Po vojni je bila vsa skrb namenjena ohranjanju glavne postojanke, zato se objekti, raztreseni na terenu, niso ohranili. Ohranjeni so arhivski dokumenti, v zborniku Partizanska bolnišnica Franja pa so zapisani tudi spomini ljudi, ki so delali ali se zdravili v teh oddelkih.«

Pravijo, da danes ljudi zanimajo predvsem zgodbe. V vašem primeru: ne le barake v soteski in njihov inventar, ampak zgodbe, ki jih v sebi skrivajo, vi pa jih veste in lahko poveste. Lahko eno od takih povzamete tudi v najinem pogovoru?

»Tega smo se zavedali tudi pri snovanju muzejske predstavitve, ki smo jo pripravljali v času obnove. Na informativne table, ki obiskovalce spremljajo na poti in v barakah, smo vključili tudi kratke odlomke iz pripovedi ranjencev in osebja. Ker je pred vrati dan spomina na mrtve, vam bom povedala zgodbo o mladem fantu, ki je umrl v Franji januarja 1945 in je epilog doživela lani. Bolnišnica v soteski Pasice je bila namenjena težjim ranjencem, od teh jih je 78 umrlo. Sprva so jih pokopavali na pokopališču v Novakih, kasneje pa na strmem pobočju tik pred vhodom v bolnišnico. Grobove so skrbno zakrili. Vsakemu umrlemu so v grob položili zapečateno stekleničko, v katero so shranili listek z njegovimi osebnimi podatki. Po vojni je bilo poskrbljeno za prekop umrlih, nekatere so odpeljali svojci, druge so pokopali v skupno grobnico na cerkljanskem pokopališču. Prepričani smo bili, da so grobovi ob poti v Franjo zgolj simbolnega pomena. Pa ni bilo čisto tako. Jeseni 2011 je oskrbnik Roman Obid pri rednih vzdrževalnih delih tik ob poti pod spominsko ploščo posvečeno umrlim naletel na človeško kost. Stekli so potrebni postopki in lani spomladi so arheologi izkopali celoten skelet mladega fanta. Ob njem so našli tudi stekleničko z listkom, ki je plaval v tekočini. Odnesli smo jo v restavratorsko delavnico Arhiva RS, kje so stekleničko odprli, izvlekli listek in ga razvili. Čeprav je bil listek v precej slabem stanju, smo brez težav razbrali podatke, zapisane s pisalnim strojem. Šlo je za Vilija Rappla iz okolice Litije, ki se je, še ne petnajstleten, kot kurir pridružil partizanom. Januarja 1945 je bil ranjen v Gorenji Trebuši. Prinesli so ga v bolnišnico, kjer ga je operiral dr. Derganc, vendar je med operacijo umrl, star komaj 17 let in pol. Najverjetneje je, da njegovih posmrtnih ostankov pri prekopu leta 1946 niso našli. Ne bi mogli reči, da so ga pozabili, saj je njegovo ime vklesano v spominsko ploščo z imeni umrlih na nekdanjem pokopališču Franje. Poiskali smo svojce in se dogovorili, da ga pokopljemo v skupno grobnico padlih na pokopališču v Cerknem. Občina Cerkno je poskrbela, da so njegovo ime vklesali v kamen poleg drugih 366 imen padlih, ki počivajo na tem pokopališču. Nikoli ne bomo zagotovo izvedeli, kakšen splet okoliščin je botroval tej zgodbi.«

Res enkratna zgodba … Kako pa je s Franjo zdaj? Če prav vem, je lastnik spomenika Občina Cerkno in domnevam, da interesi občine niso zmeraj v idealnem soglasju z interesi muzeja oziroma muzejske stroke?

»Mislim, da ne bi mogli govoriti o razhajanjih, kar se tiče muzejske stroke. Navsezadnje je Mestni muzej Idrija letošnji prejemnik Bevkovega priznanja, najvišjega priznanja Občine Cerkno, za zgledno 50-letno upravljanje Partizanske bolnice Franja. Res pa je, da interesi nekaterih posameznikov v Občinskem svetu Občine Cerkno niso v soglasju z interesi muzeja. Mislim, da je glavni problem v tem, da obravnavajo Franjo ločeno od druge nepremične dediščine. Naš muzej, kot ste uvodoma ugotovili, skrbi za vrsto spomenikov na Idrijskem in Cerkljanskem. Za nas so vsi enako pomembni, za vse smo dolžni enako skrbeti, ne glede na to kakšen je izkupiček od vstopnin. Zato menimo, da se v zvezi z upravljanjem spomenikov v Občini Cerkno ne moremo pogovarjati samo o Franji, ampak enakovredno tudi o Bevkovi domačiji v Zakojci in o muzejski hiši, ki sicer sama na sebi ni spomenik. Potrebna je dolgoročna upravljavska pogodba za te objekte.«

Franja je bila med vojno ogrožena od sovražnika, po vojni pa ves čas od naravnega okolja, v katerem je in je po svoji naravi katastrofično, povzročilo je že več nesreč, med njimi dve večji: 1989 je sotesko zasul kamniti plaz, najhuje pa je bilo 18. septembra 2007, ko je silovita povodenj razdejala 13 od 14 barak … Se lahko po zadnji obnovi z gotovostjo zatrdi, da je spomenik zdaj varen?

»Ob zadnji obnovi so bili izvedeni nekateri ukrepi (gradnja pregrade za sotesko, poglobitev struge …), ki naj bi ob rednih vzdrževalnih delih zagotavljali, da se podobna katastrofa ne bi mogla ponoviti. Vendar ste že sami ugotovili, da bolnišnica stoji v soteski sredi naravnega okolja, ki je samo po sebi nepredvidljivo.«

Obnova Franje je bila velik strokovni podvig in finančni zalogaj. Z gotovostjo in hkrati z nekoliko ironije lahko zatrdimo, da je bila obnova veliko zahtevnejša in dražja od postavitve izvirnega objekta?

»Prav gotovo, vendar so prvotni graditelji gradili iz nuje, v izrednih razmerah, niso razmišljali o gradbenih standardih in o tem, da naj bi ta objekt preživel desetletja. Šlo je zgolj za to, da ranjenim zagotovijo varno zavetje. Razmere in potrebe v času obnove so bile nekaj povsem drugega.«

Pred leti ste se potegovali, da bi Franja prišla na Unescov seznam svetovne dediščine. V prvem poskusu ste uspeli le delno, vpisani ste na poskusni seznam. Je vpis na prestižen stalni seznam še mogoč?

»Ne glede na izgubo večjega dela avtentične materialne dediščine, je partizanska bolnica Franja še vedno izjemen spomenik z veliko pričevalno in simbolno vrednostjo in kraj spomina. Vpis na seznam svetovne kulturne dediščine je mogoč, če je spomenik izjemnega pomena za človeštvo, izpolnjevati pa mora tudi vsaj enega od deset meril, predvidenih s strani Unesca. Ključnega pomena je, kako bo k temu pristopila lokalna skupnost in seveda tudi država Slovenija.«

Ves čas sprašujem o Franji kot »vašem« spomeniku. V resnici je »naš«, je od vseh Slovencev, je nacionalni spomenik, cela Slovenija je prispevala za njegove obnove in vzdrževanje. Z vpisom na Unescov seznam bi postala svetovni spomenik … Franja je cerkljanska, vseslovenska, evropska, svetovna. Kaj od tega je (naj)bolj?

»V prvi vrsti je naša, cerkljanska in slovenska. Kot ste že ugotovili, se je to izkazalo tudi ob zadnji obnovi. Med drugo svetovno vojno je dala zavetje tudi številnim ranjencem drugih narodnosti, zato je tudi evropska oz. svetovna. Prav gotovo jo kot svojo občutijo člani ANPI, veteranske organizacije italijanskih partizanov. Med vojno se je namreč v tej bolnišnici zdravilo več kot štirideset italijanskih partizanov, na enem od zunanjih oddelkov je deloval tudi italijanski zdravnik Antonio Cicarelli. Lani so v Franji snemali predstavniki ruske in azerbajdžanske televizije, saj so se tu zdravili tudi nekateri pripadniki teh narodov. V zadnjem času na obisk prihaja vse več Judov, ki so zadovoljni, ko izvejo, da je tukaj, čeprav kratek čas, deloval tudi zdravnik judovskega rodu. Občasno se vračajo sorodniki ameriškega pilota Harolda Adamsa, ki se je tu zdravil. Leta 2007 je bolnišnica prejela znak evropske dediščine in se tako uvrstila med tiste spomenike, ki predstavljajo skupno dediščino evropskih narodov, njihovih vrednot in življenjskih načel.«

Kakšen je obisk Franje po obnovi? In struktura ter posebnosti obiskovalcev?

»Franjo danes obišče okoli dvajset tisoč obiskovalcev letno, od tega približno petina tujcev. V letih po obnovi imam včasih občutek, kot da bi jo Slovenci na novo odkrili, njihov delež je namreč precej višji kot prej. Slaba polovica obiskovalcev prihaja v organiziranih skupinah, tako šolskih kot odraslih. Približno tretjino vseh predstavljajo otroci oz. mladina. Današnji otroci ne vedo veliko o partizanih, so pa praviloma radovedni, sprašujejo in pogledajo za vsak vogal. Franja jih ne pusti ravnodušnih. Med znanimi obiskovalci v zadnjem času sta bila predsednik RS Borut Pahor in ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli.«

Koliko v promociji Franje uporabljate sodobna komunikacijska sredstva, kot so splet, elektronska pošta, družabna omrežja in podobno?

»Bolnica je predstavljena kot eden od objektov Mestnega muzeja Idrija na naši spletni strani: www. muzej-idrija-cerkno.si. Dogodke v zvezi z njo oglašujemo tudi na profilu na Facebooku, v manjši meri uporabljamo elektronsko pošto. Že dalj časa razmišljamo tudi o samostojni spletni strani, kjer bi poleg zgodovine lahko predstavljali tudi spomeniškovarstveni vidik, tako nepremično kot premično dediščino.«

Kakšne so ambicije vašega muzeja in muzealcev v Franji, ne glede na njen formalni status (Unesco), odnose z občino in drugo? Kaj bi nam Franja lahko oziroma kaj bi nam morala pomeniti v prihodnosti?

»Franja je rekonstruiran spomenik kulturne dediščine iz časa druge svetovne vojne. Naj spomnim, da so bile pred obnovo po povodnji 2007 pripravljene tri variante. Vse tri pa so predvidevale tudi gradnjo muzejsko-informacijskega centra za obiskovalce. Ta naj bi stal nekje v neposredni bližini bolnišnice. Ideja je po ponovnem odprtju spomenika ostala povsem v ozadju. Razlogov, ki govorijo v prid informacijskemu centru, pa je več: lažje posredovanje temeljnih informacij o spomeniku, učinkovitejša organizacija vodniške službe, povečana dostopnost spomenika, večja vključenost lokalnega okolja v prezentacijo spomenika in samega območja. Poleg tega pa je to pravzaprav tudi eden od pogojev, če želimo resno razmišljati o vpisu na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. V tej smeri bodo tekla naša prizadevanja v prihodnje. Partizanska bolnica Franja je spomenik z izredno močno čustveno komponento in simbolno vrednostjo, ki ostajata kljub uničenju materialne dediščine. Predstavlja nam sistem vrednot, ki so v današnjem svetu mogoče zapostavljene, a so vendar temeljne in občečloveške: svoboda, humanost, tovarištvo, pogum, solidarnost … Upam, da nam bo tudi v prihodnosti predstavljala vse te vrednote in da se bomo bolj zavedali njihovega dejanskega pomena.«

Kdo so vaši najožji sodelavci pri delu v Franji?

»V Franji sta zaposlena dva oskrbnika, trenutno je samo eden. Dolgoletni oskrbnik Roman Obid se je namreč v septembru upokojil. Simon Eržen se nam je pridružil letos. Oskrbnika poskrbita za osnovna vzdrževalna dela in seveda za obiskovalce. Glavnino del v organizacijskem smislu opravi Ivana Leskovec, direktorica muzeja. Sama skrbim za zbirko in organizacijo vodniške službe ob pomoči sodelavcev, ki se izmenjujejo na javnih delih ali po pogodbah.«

Kakšen je vaš osebni odnos do Franje? Kot vodja Cerkljanskega muzeja skrbite za muzejsko hišo pa za Bevkovo domačijo v Zakojci, ampak Franja je le vaš kronski dragulj?

»Do Franje imam kot domačinka poseben odnos. Ponosna sem, da so jo soustvarjali moji sovaščani, tudi sorodniki. Zelo pomembno se mi zdi, da se njenega pomena v polni meri zavedamo najprej Cerkljani, ki smo lahko njeni najboljši ambasadorji. Franja je izjemna dediščina, ki smo jo dobili od naših prednikov in smo jo dolžni ohraniti v spomin in opomin sedanjim in prihodnjim generacijam, da ne bi pozabili, kako dragocena sta mir in svoboda, ki ju uživamo.

Draga franjevka Milojka, najlepša hvala za ta pogovor.