Majda Rebernik ljubi pesem

Na festivalu Večer slovenskih viž v narečju v Škofji Loki so letos že tretjič podelili Vodovnikovo nagrado.

Na predlog Društva pesnikov slovenske glasbe nagrado podeljuje Občina Zreče. Na Skomarju nad Zrečami je bil namreč Jurij Vodovnik, pevec in pesnik, zabavljač in novičar, tudi rojen. Župan Občine Zreče Boris Podvršnik je letošnjo Vodovnikovo nagrado izročil Majdi Rebernik, znani pesnici in avtorici številnih besedil v narodno zabavni glasbi, sicer pa tudi recitatorki, moderatorki prireditev, šepetalki v gledaliških predstavah.

Pri Rebernikovih v Kočni na Blejski Dobravi je glasba dejansko doma. Med drugim je Majdin mož Franci drugi tenorist pri Fantih s Praprotna, ki pojo pri ansamblu Lojzeta Slaka, sina Miha pa smo spoznali na letošnji oddaji Slovenija ima talent. Majda Rebernik pa je tako lani kot letos prejela še nagrado strokovne komisije za najboljše besedilo osrednjega slovenskega festivala narodno-zabavne glasbe Slovenska polka in valček.

Po dveh nagrajencih in dobitnikih Vodovnikove nagrade, ki jo na Večeru slovenskih viž v narečju poklanja Občina Zreče na predlog Društva pesnikov slovenske glasbe za dolgoletno kvalitetno pisanje besedil, je letos napočil čas za dobitnico. Pridružili ste se Francetu Žnidaršiču, prvemu prejemniku nagrade, in lanskemu nagrajencu Francu Ankerstu. Koliko časa se že zbujate s pesmijo v srcu?

»Glasba me spremlja, odkar pomnim, s pisanjem besedil pa se ukvarjam približno trinajst let.«

Vaša besedila so sploh v zadnjem času velikokrat nagrajena na različnih festivalih. Lahko rečete, da ste prav zdaj v ustvarjalnem razcvetu?

»Ja, trenutno sem. Mislim, da je prišel moj čas. To potrjuje tudi prejeta Vodovnikova nagrada. Moji prijatelji iz Društva pesnikov slovenske glasbe so to nagrado letos podeli meni, česar sem bila izjemno vesela. In s tem sem dobila tudi potrdilo, da delam dobro.«

Spomnim se vaših besed z lanskega festivala Slovenska polka in valček, ko je bilo s strani strokovne komisije nagrajeno vaše besedilo Vem, da nisem sama. Takrat ste rekli: "Res sem srečna."

»Ta nagrada mi pomeni ogromno. Bila pa sem tako presenečena, saj nagrade res nisem pričakovala. Meni so se zdela tudi druga besedila izredno dobra.«

In članov ansambla Donačka, ki je izvajal vaše besedilo, sploh niste poznali. Spoznali ste se šele po festivalu?

»Res je. Besedilo sem poslala Igorju Podpečanu, on pa je potem izbral ansambel Donačka. To je ženski tekst. Vem, da nisem sama, da imam nekoga še za sabo, na katerega se lahko naslonim, kadar sem v težavah. Tako sem mislila in tako sem tudi napisala.«

Kaj je rekel vaš mož, ko je to slišal?

»Najprej me je vprašal, zakaj sem rekla, da besedilo ni nič posebnega. Ker je lepo, tudi izvedba Donačke mu je bila všeč in je bila zanj favorit za nagrado.«

Katere teme so vam najljubše za opisovanje?

»To so zgodbe iz življenja. Zapisujem, kar se dogaja meni osebno, mojim prijateljem in okolici.«

So nočne ure tiste, ko vas obiskuje pesniška vila?

»Jaz sem nočni ptič. Pišem zvečer, ko gredo vsi spat in imam mir. Takrat živim sama s seboj, izlijem dušo na papir in ustvarjam te lepe verze.«

Napišete pesem v enem delu ali si kdaj dovolite uro ali noč oddiha za nadaljevanje?

»Tudi to se zgodi. Pride trenutek, ko v dveh, treh urah napišem besedilo. Lahko pa se zgodi, da eno besedilo pišem več mesecev.«

S katerim avtorjem melodij največ sodelujete in se najbolje ujemate?

»Največ tekstov pošiljam Branetu Klavžarju in Igorju Podpečanu, ki potem določita ansambel, ki bo izvajal skladbo. Zato tudi nikoli ne vem, kdaj in kje bo kakšno moje besedilo na festivalu. To mi povedo zadnji hip ali pa mi sploh ne povedo.«

Vas je v zadnjem času kakšna zasedba tako navdušila, da bi si želeli zanjo napisati pesem?

»O, ja. Skupina Zaka' pa ne. Upam, da se bodo naše poti kdaj srečale.«

Je kakšno besedilo trenutno v nastajanju?

»Niti enega nimam v delu in niti enega v mislih, ker sem trenutno zavzeta z drugimi stvarmi.«