Ali smo boljši partnerji ali starši?

Večina ljudi je najprej partner nekomu, šele nato starš. Če bi vas vprašali, katera vloga je za vas pomembnejša, kaj bi odgovorili? Partnerska ali starševska? Ponavadi si želimo, da bi bili obe enakovredni, vprašanje pa je, kako nam to uspeva. Mame potiho ali naglas dajemo prednost starševski vlogi, očetje pa partnerski. Težko je biti razsodnik, saj se obe prepletata in sta v različnih življenjskih obdobjih različno zastopani. Težava nastane, če ena izmed vlog popolnoma prekrije drugo in začne nastajati škoda – pri otrocih ali pri partnerjih.

V družini ne moremo biti samo partnerji ali samo starši. Partnerski odnos je vsekakor osnova, ki vpliva na razvoj dogodkov. Je tudi preventivna zaščita otrok pred starši, da si jih ne lastijo in polastijo za vse življenje. Lastništvo se porazdeli še na partnerje … Zelo preprosto in dokaj pogosto postanejo otroci izgovor za tiste starše, ki se jim ne ljubi ukvarjati s partnerskim odnosom. Otroci so krasni za uporabo. Sliši se grdo, v resnici pa je še grše. Mame smo prave mojstrice za to in vsako oporekanje z moške strani vzamemo kot napad nase. Branimo se z vsemi argumenti, zakaj imajo otroci prednost (čeprav to sploh ni bistvo), in za nameček naštejemo še dodatne argumente, ki so v prid našemu stališču. Otroke smo rodile. Imamo mleko! Imamo več gospodinjskih opravkov kot moški. Mislimo na več stvari hkrati. Želimo biti najboljše v vsem. Otroci so nebogljeni in nas zelo potrebujejo. In še nekaj takšnih bla-bla-bla. Deset proti nič za ženske.

Sedaj pa neprijetno vprašanje. Ali se kdaj vprašamo, kdo je moški, ki stoji (leži, sedi, kleči) pred nami in si želi naše naklonjenosti, časa in energije? Mar ni tako, da je bil še pred časom isti moški naš objekt ljubezni, poželenja in občudovanja? Saj to ne more kar izpuhteti, izginiti ali umreti brez razloga? Kaj se je zgodilo, da ga ne vidimo več tako? Kdaj postane samo nekdo, ki stalno nekaj hoče od nas? Koliko časa mine od srečnega dne pa do takrat, ko se partner počuti odveč? Ko se umakne? To ni hvalnica moškim in graja žensk. To je samo vprašanje, za katerega ima vsak par svoj odgovor. Mogoče se moški upravičeno bojijo močnih žensk, ki potrebujejo le samca za seme, vse drugo pa naj bi opravile same. Smo ženske prešle mejo emancipacije in smo že na škodljivi strani dokazovanja samostojnosti – na tisti, ki izključuje dvojino samo zato, ker je tvegana in terja prilagajanje? Ali pa smo tako kot mnoge v drugih kulturah sklenile kupčijo, ki vključuje pričakovane družbene vloge mame in žene.

Vsekakor je vredno razmisliti, ali nam je partnerstvo v korist ali v škodo ali samo navaden paket, ki ga naročiš, ko je čas za to. Kajti, če je partnerstvo zaveza, iz katere dobivaš moč za nove zmage (tudi na področju starševstva), potem bi mu morali peti hvalnico. Morali bi ga zalivati in negovati, saj nam pomaga preživeti vsakdanje male in velike bitke. Če smo srečni kot partnerji, smo tudi kot starši veliko boljši, saj ne povzročamo nezdrave navezanosti (očkova princesa, mamin sinček) na strani otrok. Potem se ni treba boriti za otrokovo pozornost in naštevati, kaj vse je kdo naredil za otroke. V zdravi partnerski navezi je doma veliko spoštovanja, zaupanja in sprejemanja. Šele ko to obvladamo v odnosu s partnerjem, smo to sposobni prenesti na otroke. Do takrat pa se čim večkrat vprašajmo, katere vzorčke smo prinesli s seboj in jih zaradi občutka varnosti (ki ga zahteva mali otrok v nas) ne spustimo iz rok. Ni mi treba poudarjati, da je veliko teh vzorcev uničujočih. Edini način, da tega ne prenesemo naprej, je ukvarjanje s tem. To je veliko boljše kot tarnanje za šankom (vse ženske so enake?) ali pri frizerju (moški so kot otroci?). Zanimivo je, da na to nihče ne pomisli, ko usklajuje barvo poročnega šopka z barvo čevljev.