Tek – moja norost

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. oktober 2013 / 12:37

»Tek TransAmerica Foot­race sem zasledil v neki ameriški reviji leta 1992. Zame je bila neka nova tekaška zadeva in v hipu je postala zelo zanimiva. Imel sem precejšnje izkušnje na velikih tekmah, ampak tek, ki bi trajal čez cel kontinent, razdeljen na 64 etap praktično brez počitka? To je bila zame nova dimenzija ultrateka. Sprva si sploh nisem znal predstavljati, kaj pomeni TransAmerica Footrace, kakšen preizkus je to. Po glavi so mi rojile prav take misli kot leta 1983, ko sem bral v nekem avstralskem časopisu o teku The West­field Sydney to Melbourne Ultramarathon, dolgem točno 1016 kilometrov, in si rekel, da se tega ne da odteči. Pa sem zmogel The Westfield Sydney to Melbourne Ultramarathon, bilo je tri leta po tistem, ko sem izvedel za ta tek. Nad idejo same preizkušnje sem bil tako navdušen, da me je začelo vleči v Avstralijo na start v Sydney tako močno, da sem treniral doma in zbiral sredstva za pot. Na nič drugega nisem mislil kot na to divjo preizkušnjo. Imel sem prednost pred drugim, ki je znašala spodobnega pol dneva. Zakaj se torej ne bi lotil TransAmerica Footrace?« Tako je ultratekač in gorenjski rojak Dušan Mravlje opisal, kako je v njem zorela odločitev, da se udeleži enega svojih največjih tekov: TransAmerica Footrace, 4703 km, 64 dni. Njegove izpovedi je zapisoval Boštjan Fon in jih povezal v zajetno tekaško knjigo z gornjim naslovom.

»Le malokatera športna zgodba na Slovenskem se lahko primerja z življenjem Dušana Mravljeta in le malokatero športno življenje pri nas je bilo tako dolgo, brutalno, pa tudi uspešno, kot je bila tekaška kariera Dušana Mravljeta. Ne poznam človeka na planetu, ki bi bil kot Dušan, da bi si le dvakrat na leto ne nataknil tekaških copat in ne odtekel dnevnega obroka, izraženega v tisočerih in tisočerih korakih. No, en tak človek je še bil, a ga žal ni več; to je bil kolesar in Dušanov gorenjski rojak Jure Robič. Če govorimo o ekstremnem, vzdržljivostnem in vztrajnos­tnem športu pri nas, je tam, prav na vrhu, prostora le za redke ljudi. Mravlje je bil povsem na vrhu, tam, kjer je prostor le še za Jureta Robiča in alpinista Tomaža Humarja, morda tudi še za kolesarja Marka Baloha, ki pa športu ni podredil vsega v svojem življenju. Dušan je.« Tako pa je našega tekača povzdignil Primož Kališnik, uvodničar v knjigi. Zelo gorenjska knjiga je (avtorji, založba, vsebina …) in hkrati, po svojih prizoriščih, globalna. Uradni izid: to nedeljo na ljubljanskem maratonu. Tecite.