Umrla je naša Poldka

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Gorenjska / torek, 22. oktober 2013 / 11:19

V četrtek, 17. oktobra, nas je popoldne, ko je šel petkov časopis že v tiskarno, pretresla novica, da je umrla naša nekdanja novinarka in odgovorna urednica Leopoldina Bogataj (1946–2013).

Gorenjski glas je urejala poldrugo desetletje, od 1986 do 2001, ko se je upokojila. To so bila leta tranzicije, velikih družbenih sprememb, ki so se po svoje odražale tudi v časopisu. Razlika je v tem, da so se mnogi mediji tem spremembam le pasivno prirejali, naš časopis pa jih je »sourejal«, z njimi se je pod vodstvom naše urednice soočal aktivno, se odpiral spremembam in ni nak­ljučje, da je izhajal pod njenim geslom »Več kot časopis«. Odpiranje časopisa pa je potekalo takole: že 1986 nova urednica odpre strani Gorenjskega glasa pismom bralcev in odmevom, ki so bili že pluralno obarvani. 1987 začno izhajati Odprte strani, namenjene poglobljeni obravnavi takratne problematike, poleg Glasovih hišnih peres jih pišejo tudi ugledni slovenski avtorji. 1988 se za­čne Glasova preja, ciklus javnih intervjujev, ki še vedno traja, ima že 114 ponovitev in najdaljšo tradicijo te vrste v državi; istega leta začno ponovno izhajati Snovanja, z ambicijo, da postanejo gorenjska kulturna revija. Leta 1989 pomaga Gorenjski glas shoditi Demokraciji, prvemu neodvisnemu političnemu časopisu v Jugoslaviji; prve štiri številke izidejo pod dežnikom in ob logistični podpori Gorenjskega glasa, nasled­nje samostojno. Gorenjski glas je v tistih letih večkrat objavil tudi drzne Mladinske strani. Za vse to je bilo treba na položaju odgovorne urednice veliko poguma, nekateri so se temu upirali, tudi grozili so ji in ni ji bilo zmeraj lahko.

Nadgradnja osnovnega časopisa se je nadaljevala v novi državi. Leta 1994 dobijo Odprte strani ime Gorenjska, izhajajo trikrat na mesec; 1995 prvič izide Glasov almanah. Leta 1997, ob Glasovi 50-letnici, izide zajetna jubilejna številka časopisa na 152 straneh, tej sledi proslava v veliki hali Gorenjskega sejma; istega leta začne izhajati Kranjčanka, prva od naših lokalnih prilog, v naslednjih letih ji sledi še enajst drugih. Leta 1999, pred začetkom novega tisočletja, izide monumentalna knjiga na 712 straneh in pod naslovom Gorenjska 1900–2000, »knjiga gorenjske samozavesti«. Vsi ti podvigi so bili rezultat individualnih prispevkov in skupinskih naporov, skupni imenovalec pa jim je bila naša urednica, ki je vse to spodbujala in povezovala v celoto pod firmo Gorenjskega glasa, ki je dejansko postal »več kot časopis«. Kot urednica je bila zahtevna, veliko smo morali delati že takrat, ko so kolegi v drugih redakcijah delali bistveno manj. Poznalo se je seveda tudi pri zaslužku. Večkrat je poudarila, da je urednikovanje kot gospodarjenje na veliki kmetiji ali kot delo gospodinje, pri katerem pa je ta nemočna, če nima dobrih »poslov«, pomočnikov in pomočnic ali pa jim ne pusti razviti njihovih sposobnosti. Poldka je to znala: znala je naložiti delo, hkrati pa sodelavce spodbujati in jih povezovati v ekipo. Skozi njeno šolo so šli tudi tisti, ki časopis in podjetje vodijo danes in s takšnim načinom dela nadaljujejo. Za svoje novinarsko in uredniško delo je 2001 (za leto 2000) dobila nagrado Consortium veritatis/Bratstvo resnice, ki jo podeljuje Druš­tvo novinarjev Slovenije, in sicer glavno nagrado tistega leta – za življenjski opus.

Ob slovesu od Poldke – tako smo ji rekli Glasovci – se ozrimo še enkrat na njeno življenjsko pot. Rodila se je 20. maja 1946 na kmečki domačiji pri Kovšaku v Kladjah, na zahodnem koncu dolgega hrbta Žirovskega vrha. Njen oče Matija Kržišnik se je po tragediji v vojni, v kateri je izgubil ženo in tri od štirih otrok, ponovno poročil. Z ženo Rozalijo sta imela še tri otroke, Poldka je bila prva. V osnovno šolo je hodila v Žiri, potem na gimnazijo v Škofji Loki. Po nedokončanem študiju na Filozofski fakulteti je najprej poučevala na lesarski šoli v Škofji Loki, leta 1970 pa je nastopila službo novinarke v Gorenjskem glasu. In pri Glasu se je nato glasila vse do upokojitve 2001, dobra tri desetletja. Že med študijem se ji je zgodila ljubezen, poročila se je z Mirkom Bogatajem iz Podgore, rodila sta se jima sinova Silvo in Boštjan. Družina je živela v Kranju. V zadnjih letih njene službe sta v Kladjah ob stari zgradila novo hišo in se vanjo preselila takoj po njeni upokojitvi. Že prej sta začela na domači kmetiji ponovno kmetovati. Vesela sta bila obiskov starih znancev in sodelavcev in vsakega gosposko postregla. Očitamo si lahko le to, da smo se premalokrat odzvali njunemu permanentnemu povabilu in zamudili priložnost, da bi Poldko večkrat obiskali tudi v zadnjem letu, ko se je soočila s hudo boleznijo, boj z njo pa je minuli četrtek dokončno izgubila.

Poldka je naredila veliko, v tem zapisu je naštetega le nekaj od vsega. Da ne bo le naštevanja, povzemimo še par anekdot iz njenega novinarskega obdobja. Rada je povedala, kaj jo je doletelo že prvega dne, ko je prišla v službo na Glas. Bil je ravno prvi april 1970, a ni bila šala. Prav tistega dne so imeli samoupravni »zbor delavcev«. Obravnavali so tudi kolega, ki naj bi se nekaj pregrešila. To sta bila legendarna Glasovca, fotoreporter Franc Perdan in novinar Janez Govekar. Ob koncu je bila pozvana, naj pove, kaj si o grehu starejših kolegov misli »nova tovarišica«. V zadregi je povedala nekaj stavkov, Franc Perdan pa jo je prekinil in podučil: »Kaj boš govorila. Najprej pol leta glej, po dveh letih vprašaj, po petih letih pa govori ...« V nadaljevanju je sama spoznala, da je to dobro pravilo in se ga velja držati. Bili pa so tisti časi za novinarje močno drugačni od današnjih, ne le politično, tudi »tehnološko«. Takrat je bilo pravilo, da je treba na teren, na kraje dogodkov, z beležnico in pisalom, si vse zabeležiti, po vrnitvi pa natipkati članek na mehanski pisalni stroj. Zdaj, v dobi spletnega novinarstva, je to komaj še doum­ljivo. Nekateri poudarki pa veljajo slej ko prej. Ko je naša urednica koga kam poslala, je na koncu pribila: »Pa da se ti ne bo kozolec za ritjo podrl!« Hotela je reči: ko nekam greš, ne opravi samo tiste novinarske naloge, zaradi katere si bil poslan, ampak odpri oči, sprašuj, če se v tistem kraju dogaja še kaj drugega, kar bi bilo vredno napisati in fotografirati. Ne sme se zgoditi, da bi se ti za ritjo podrl kozolec, ti pa tega še opazil ne bi … V dobi spletnega novinarstva bi tak poduk veljal za tiste, ki dogajanju sledijo le na spletu, pri tem pa spregledajo, da se je zgodilo nekaj, česar na spletu sploh ni, je pa pomembno … S Poldko se je poslovila še ena od soustvarjalk in pričevalk slovenskega novinarstva in časnikarstva. Naj v miru počiva!