Povabilo na romanje

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 5. maj 2010 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Pred nekaj meseci me je poklicala dobra znanka in me vprašala, ali bi šla s skupino Tržičanov na božjo pot, se pravi, na romanje v Medžugorje. Mimogrede, gre za isto gospo, ki me je lani »zvabila« na Seminar življenja v Duhu v Radovljico in za katero lahko mirne duše rečem, da je moj angel varuh. No, ja, vsaj v tem našem snovnem, vidnem in doumljivem oziroma razumljivem svetu.

Priznam. Sprva sem bila malce zmedena, saj je prišlo povabilo kot strela z jasnega. V mislih sem se za trenutek poigrala z dvema nasprotujočima si možnostma – grem, ne grem. Na glas sem dahnila prvo: grem. A sem pustila nekoliko priprta vrata tudi drugi možnosti, češ to je še tako daleč, da lahko pride vmes marsikaj. Načelno vzeto, pa velja, da grem. In besede, če se le da, nikdar ne prelomim.

Vmes sva se z gospo še nekajkrat slišali, nakar je napočil trenutek, ko ni bilo več mogoče cincati. Čeprav bi si, roko na srce, najraje kaj izmislila, da – recimo – žal nimam časa, sem svojo pot v Medžugorje, v tem času najsvetejši romarski kraj v krščanskem verujočem svetu, potrdila kot stoodstotno in si rekla, zdaj je, kar je.

Ko me je nekega lepega dne obsedla misel na romanje, sem imela na dnu svoje vizije španski Santiago de Compostelo. Oh, zagotovo bo to moje najbolj romantično potovanje, sem po tihem sanjarila in začela iskati vseh vrst informacije.

Nakar me je po določenem času razsvetlil pomislek: opla, punca, zakaj prav Compostelo? Ker je bilo tam že tako rekoč pol sveta? Tudi slavnega. Na konju, z »biciklom« ali kratko malo peš, kot se za (tradicionalno) romanje navsezadnje tudi spodobi. Ker je o njem napisanih na tisoče in tisoče zvenečih besed in doživljajev, menda celo duhovnih spreobrnjenj? Ker bi me tja z veseljem spremljala ena od mojih prijateljic? Ne kot pobožna romarica, pač pa kot sodobna in navdušena turistka, se razume.

Ne in še enkrat ne. Kamor rine pol sveta, mene ne mika. Navsezadnje premore Slovenija veliko svojih romarskih poti. In sem začela z vso vnemo načrtovati enomesečno strnjeno potovanje po slovenskih romarskih poteh. Za razliko od Compostela bi bila na tej poti sama s seboj in z Bogom. Tako sem si romanje po Sloveniji pač zamislila.

Potem je prišlo povabilo v Medžugorje, za katerega danes verjamem, da je prišlo od same nebeške Matere Božje. Toliko lepega, vzpodbudnega, doživetega, na neki način celo pretresljivega, kratko malo ne more biti samo vsakdanja priložnost ali čisto navadno naključje. Ne. To že ne more biti. To čisto preprosto odpade. (Se nadaljuje.)