Odziv in učinek
V vzgoji sta ti dve besedi ključni. Poleg odnosa, razumevanja in zavedanja. Veliko staršev se pritožuje, da jih otroci ne upoštevajo. Včasih povedo, da jim ni mar za kazni in da noben ukrep ne pomaga. Malce dvomim, da je res tako. Vedno imamo še rezervo in nikoli ne moremo reči, da smo se že vse poskusili. Starši prehitro odnehamo. Seveda, saj imajo otroci več energije, več časa in so bolj osredotočeni na svoj cilj. Ko bi se le večkrat zgledovali po njih.
Vzgoja je kot nogometna tekma. Ne bomo razpravljali o ekipah, čeprav bi bilo prav, da bi bila družina isti tim. Gre za to, da smo na igrišču življenja in da moramo biti aktivni. Otroke od malega učimo, kako se pride do cilja, in še preden znajo sami hoditi, to že obvladajo in vedo, kako, kdaj in s kom bodo laže prišli do svojega cilja. Starši pa se včasih obnašamo tako, kot da samo postopamo po igrišču in gledamo, kakšno tekmo igrajo otroci. Še preden se zavemo, že dajo prvi, drugi in stoti gol. Potarnamo prvič, drugič in stotič. Včasih samo še tarnamo, otroci pa živahno zabijajo gole in čakajo, da se bo mogoče le kdo odzval. Menim, da si otroci zelo želijo naše aktivnosti na tem igrišču in da ne spoštujejo staršev, ki se postavijo v vlogo sodnika ali posedajo kot gledalci. Želijo si tudi jasnih pravil in našega odzivanja na njihovo vedenje. Prav tu nas zmanjka. Ali pod težo vsakdana ali zaradi nevednosti ali zaradi premalo energije. Videti je, da smo teoretično dobro usposobljeni za vzgojo, praktično pa smo vajenci in se učimo sproti, vsak dan.
Za starševstvo se odločimo. Ko se odločimo, potem to smo. Ne moremo biti samo takrat, ko nam to ustreza. Nihče ne pričakuje profesionalcev, pošteno pa je, če se trudimo in smo aktivni. Najbrž moja optimistična narava ne bo nikdar pristala na stavek »z našim otrokom se nič ne da«. Prav tako pa ne bo kolerik v meni pristal na stavek »nič ne pomaga«. Vedno znova ponavljam – mi smo odrasli. Zakaj se potem tako pogosto obnašamo kot otroci? Ne priznavamo problemov, ne soočamo se z njimi, čakamo, da bodo čudežno izginili ali kako smešno – da jih bodo otroci prerasli. Težave niso otroške bolezni, ki pridejo in gredo. Zavestno malo poglejmo svoje odzivanje. Vsak dan, pri vseh situacijah, ki se nam ponavljajo in s katerimi se vrtimo v začaranem krogu. Vprašanje, ki naj nas spremlja od jutra do večera in včasih še ponoči, se glasi: kakšen je moj odziv in kakšen je učinek na moj odziv? Šele ko začnemo opazovati svoje odzive, lahko razumemo, zakaj se nam določene situacije ves čas ponavljajo. Večina ljudi ima rada hitre učinke, vendar naj nas to pri vzgoji ne zavede. Kar je hitro, ni nujno učinkovito. Tudi sama poznam hitre učinke vpitja, groženj in kaznovanja. Vendar na dolgi rok na takšni progi ni zmagovalcev in so utrujeni tako otroci kot odrasli.
Nekateri otroci izzivajo starše tako dolgo, da se ti ne obvladajo več. Nekoč se je majhen otrok metal po tleh v trgovini, ker mu mama ni kupila bonbonov. Mama ga je prosila, skoraj moledovala, naj neha. Ni bilo učinka. Potem je grozila. Otrok je še naprej jokal. Vsi so jo gledali in čakali, kaj bo storila. Malček je pogledoval h gledalcem in računal na njihovo podporo. Mamina šibka točka je bila načeta. Tako je bilo videti. Očitno pa to ni bilo prvič in zgodba je dobila popolnoma drugačen razplet zaradi nenadne mamine odločitve. Ulegla se je na tla in začela brcati z nogami in rokami. Vpila ni tako naglas kot malček, vendar je bila kljub temu glasna. Gledalci so obstali. Malček je z odprtimi usti stopil k njej in jo gledal. Ona pa je še kar mahala. Malo ga je že zaskrbelo – kaj, če ne bo nehala? Bilo je smešno, ampak nihče se ni smejal. Malček je rekel »vstani, mami«. Malo je še počakala in ga gledala s tal. Nad njo so se šibile police sladkarij. Mogoče jo je zamikalo, da bi še malo brcala. Rum ploščice imajo še vedno dober okus. Potem je počasi vstala in zmagoslavno pogledala okrog sebe. Nič ji ni bilo treba reči. Vzela sta kupljene stvari, ponudila je malčku roko in sta odšla. Temu se reče odziv in učinek. Včasih je treba tvegati.