Imam najlepši poklic na svetu

Radovljičanka Monika Ažman je predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Iskrena, človeška, temperamentna, svojemu osnovnemu poklicu medicinske sestre predana do zadnjega. Zanj se je odločila že kot deklica, ko je zaradi bolezni veliko časa preživela v bolnišnici. Delček njenega življenja in dela odkrivamo na mednarodni dan medicinskih sester.

»Veliko medicinskih sester se odloči za ta poklic skozi neko osebno izkušnjo. Od petega leta starosti naprej sem bila pacientka v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, kjer so me zdravili zaradi krive hrbtenice, skolioze. To so bili časi, ko je bila hospitalizacija dolga, otroci ločeni od mam, v eni sobi je bilo tudi po 15 otrok, veliko je bila joka. Izkušnja, ki je ne privoščiš nikomur. Skozi to osebno zgodbo sem dojemala, da so zdravniki tisti, ki me zdravijo, medicinske sestre so pa tiste, ki z mano poskušajo prebroditi bolečino, odsotnost od družine in mi lajšati zdravljenje. Bile so med njimi skrbne medicinske sestre, ki so nas otroke vzele tudi v naročje, nam brale, deklicam spletale kitke, bile so tudi take, ki smo se jih otroci bali. Ena od hospitalizacij je trajala osem mesecev in sem prvi razred osnovne šole skoraj v celoti naredila v bolnišnici. Ampak ko sem prišla domov iz te najdaljše hospitalizacije, sem bila že odločena, da bom tudi jaz medicinska sestra.« Tako se spominja Monika Ažman, ki je uresničila svoje otroške sanje, postala diplomirana medicinska sestra. Pa ni šlo zlahka, kot pojasni: »Želela sem se vpisati v Srednjo zdravstveno šolo Jesenice, vendar se je ravnateljica zaradi moje bolezni hrbtenice odločila, da nisem primerna. Zelo sem bila razočarana. Vpisala sem se v srednjo ekonomsko šolo in se obenem učila za diferencialne izpite za prestop v drugi letnik srednje zdravstvene šole. So me potem že morali sprejeti (smeh).« Šolstvo se je v treh desetletjih spremenilo, sporočilo Ažmanove mladim pa je še aktualno: »Svojim ciljem, željam, poslanstvu moraš slediti, pa če je še tako težko.«

Za bolnike vedno zdrave

Za Moniko Ažman je poklic medicinske sestre najlepši poklic, je pa težek, kot poudari: »Še ko si najbolj v slabi koži, ko se slabo počutiš ali imaš doma bolne otroke, za pacienta mora biti medicinska sestra zdrava, stoodstotno predana.« Najdlje je delala v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer je bila tudi njena prva služba v centralni intenzivni terapiji. Bi rekli, da težko delovno okolje glede na njene težave s hrbtenico. »Imam čudovito telo, ki si vedno znova opomore. Imam voljo, moja narava je pozitivna. Intenzivna terapija mi je bila izziv.« V SB Jesenice je delala še na več drugih oddelkih, tudi na zahtevnem in delovno odgovornem dializnem. Enkrat vmes je za več let zamenjala delovno okolje, vendar ostala zvesta zdravstvu in dragocene izkušnje pridobila kot učiteljica strokovnih predmetov in praktičnega pouka na Srednji šoli Jesenice – zdravstvena usmeritev.

Leta 2000 je postala predsednica Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske. Leta 2008 se je zaposlila kot izvršna direktorica Zbornice – Zveze, lani je prevzela funkcijo predsednice te krovne organizacije. »Moje poslanstvo na tem delovnem mestu je skrb za poklicne in strokovne interese več kot 15 tisoč medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov v Sloveniji.«

Težka osebna preizkušnja

Pred štirimi leti so ji postavili diagnozo rak. »Sama sem ga odkrila na dojki, prav začutila sem, da se moram pregledati. Telo nam vse sporoči, če mu prisluhnemo. Šla sem skozi celotni tretma, najprej kemoterapijo, zatem operacijski poseg, še obsevanje. Bila sem pacientka, tako kot drugi na onkološki kliniki. Zaradi spremenjene zunanje podobe me nihče ni prepoznal, niti nisem želela, da bi me. Nisem imela slabih izkušenj, edino eni stanovski kolegici sem povedala svoje, ko sem opravila z zdravljenjem. Želim namreč, da vsak opravlja delo, ki ga veseli, pri katerem se dobro počuti. Mojo zgodbo, diagnozo rak, sem razkrila zato, da se ve, da smo tudi medicinske sestre pacientke. Da smo zaposleni v zdravstvu ravno tako ranljivi, da tudi mi zbolevamo. To je tudi pogled na zdravstvo z druge strani, ki ga sicer kot profesionalec, strokovnjak ne poznaš,« je razložila Ažmanova, ki razmišlja korak naprej, da je tudi diagnoza rak nekaj, kar govori o izgorelosti. »Oslabljen imunski sistem je posledica izčrpanosti. Ženske, ki zbolevajo za rakom, so predvsem tiste, ki se razdajajo za druge; socialne delavke, učiteljice, medicinske sestre ... Za medicinske sestre že lahko rečem, da premalo pozornosti posvečajo sebi, čeprav kot stanovska organizacija na to opozarjamo. Prav regijska strokovna društva veliko pozornosti posvečajo temu, tako med drugim omogočajo medicinskim sestram, babicam in zdravstvenim tehnikom dejavnosti, kot so likovno in plesno izražanje, joga, sprostitvene tehnike, udejstvovanje pri pevskih zborih, imajo svoje vokale skupine ...« Monika Ažman je dve leti in pol po zaključku zdravljenja, dela »na polno«.

Pacienti nam zaupajo

Letošnji dan medicinskih sester poteka pod geslom Medicinske sestre: vodilni glas za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. »Slovenske medicinske sestre se dnevno vključujemo v vse cilje trajnostnega razvoja na vseh ravneh zdravstvenega varstva in socialnega skrbstva. Smo edina poklicna skupina, ki je ob pacientu 24 ur na dan, vse dni v letu. Osnovna pravica vsakega pacienta je varna in strokovna obravnava, ki mu jo lahko medicinske sestre zagotovimo le, če nas je dovolj. Podatki pa kažejo, da je samo v bolnišničnih okoljih od 20 do 25 odstotkov medicinskih sester premalo, v domovih za starejše je še slabše,« sporoča Monika Ažman. Medicinske sestre so na lestvici zaupanja v poklicne skupine na drugem mestu, skupaj s piloti, in takoj za gasilci. »Moj odnos do pacientov je bil vedno profesionalen, a tudi empatičen. Menim, da je v večini primerov odnos tak, pacienti nam zaupajo, opažam pa, da bi morali še več časa posvetiti svojcem pacientov, ki se znajdejo v stiski pa ne znajo ali ne zmorejo pomagati.« In kakšne ima načrte Monika Ažman, tudi mama dveh otrok? »Ko sem premagala raka, sem življenje začela drugače vrednotiti. Življenje je lepo. Zdravje je res največja vrednota, to je moje sporočilo in vsak ima pravico, ne glede na izobrazbo, status ..., biti enako zdrav. Zato se zavzemam za javno zdravstvo, enako dostopno vsem.«