Raubarski cesar

»V Poljanah so se mu (Igorju Torkarju) zelo priljubila domača imena, narečje, ljudje. Ob prebiranju Tavčarja je naletel na zgodbe, ki so bile iz mesa in krvi še vedno žive. Prizorišča in dogajanja so bila ista; niso se spremenila imena vasi, domačij, področij in ljudi. Iz Tavčarjevih pripovedi (Kuzovci, Holekova Nežika, Kako se mi ženimo, Grajski pisar in Kočarjev gospod) je izbrskal junake in prizorišča, spletel nov venček zgodb o ljubezni, verovanju, sovraš­tvu in delu. Iz ljubezenskih zgodb: Holekove Nežike in Erazma, Franjice in Jurija, županove Lenke in kuzovca Petra Smuka je nastala osnovna zgodba o ljubezni med Raubarskim cesarjem in Karlučanovo Lenko; mes­tni škric Erazem pa je ostal praznih rok ... Raubarski cesar je bil otrok, prijatelj in ljubica Igorja Torkarja v Poljanah. Z njim se je stopil s poljansko druščino in iz Poljancev izvabil najboljše, kar so bili v gledališču sposobni. Predvsem pa je ustvaril zgodbo in vzdušje, o katerih se pletejo nove zgodbe in neverjetno lepi spomini.«

Gornji stavki Andreja Šubica so iz knjige, ki je zelo poljanska. Izšla je ob stoletnici rojstva pisatelja Igorja Torkarja (1913-2004), ki ni bil Poljanec, a je v Poljanah in s Poljanci preživel veliko časa kot aktivni vikendaš. Z domačini se je povezal zlasti v gledališkem projektu Raubarski cesar. Igra, napisana in odigrana v poljanščini, je bila uprizorjena dvakrat, obakrat v več ponovitvah: 1973 v Poljanah in 1977 kot abonmajska predstava na odru Šentjakobskega gledališča v Ljubljani – s poljansko zasedbo, seveda. Dokumentirana je na filmu, videli smo jo na TV Slovenija. Besedilo igre je prvo v tej knjigi, sledi pet Tavčarjevih povesti in spremni besedi urednika knjige Andreja Šubica (poljanskega kulturnika in loškega zdravnika) in Torkarjeve hčerke Mojce Šuklje. Poljanska je knjiga tudi zaradi ilustracij Maje Šubic in oblikovanja Nives Lunder in, ne nazadnje, zaradi založnika – Poljanca Branimirja Nešovića, direktorja in las­tnika založbe Modrijan v Ljubljani. Raubarski cesar je bil že prej del poljanske kulturne dediščine, zdaj se je ta opus prav lepo zaokrožil in si postavil knjižni spomenik. Mojca Šuklje čisto na koncu izpostavi tudi aktualno ost knjige, najde jo v Lenkinih besedah gospodu Erazmu: »Zdej vidm pa tud dobar viem, de sa dons ledje, ke nuosjo čarne pa na riep uriezane sukne, vieč raubari ket Pieter Smuk, ke ga mam za poštenga raubarja.« Res: živimo v času, ko so nepošteni raubarji povsem prevladali nad poštenimi.