Avstrijski zgledi
Med Slovenci in še posebej med Gorenjci je veliko takih, ki jim je za zgled Avstrija in vse, kar je avstrijsko. Podpisani med te ne sodim. Onstran Karavank je (bilo) tudi veliko takega, kar nam za zgled ne more biti. Haider in kompanija, na primer, in odnos večjega dela Avstrijcev do slovenske manjšine na Koroškem. Pa simptomatični pojavi, ki kažejo, da je tudi v deželah avstrijskih marsikaj gnilega. Najbolj v nebo vpijoč primer je zloglasni Josef Fritzl, ki je v bunkerju pod svojo hišo 24 let spolno zlorabljal svojo hčer Elizabeto in ji naredil sedem otrok (in še enega splavljenega); štirje so morali živeti z materjo v podzemnem zaporu, tri pa sta Jože in njegova žena oziroma njihova stara mama vzgajala na svetlobi kot »najdenčke« … Slovenci smo svoje škofovske škandale in odstope dobili šele v zadnjih letih, avstrijska javnost pa je že malo pozabila kost, ki jo je glodala dolgo in z veliko slastjo: zgodbo ultra konservativnega škofa Krenna St. Pöltnu v Spodnji Avstriji, ki je 2004 zaradi seksualnih škandalov z muko odstopil, svoje krivde pa nikoli priznal in zdaj živi »umaknjen« gor nekje …
Po drugi strani pa moram priznati, da so nam Avstrija in Avstrijci lahko za referenčno točko, ob kateri izmerimo svoj lastni položaj. Ko smo se konec leta 1918 razšli, so bile tedanje slovenske in avstrijske dežele na podobni stopnji razvoja, položaj kranjskih in koroških ali pa spodnje in gornještajerskih kmetov kot večine prebivalstva je bil povsem primerljiv. Sto let pozneje je treba priznati, da je med avstrijskimi in slovenskimi plačami in pokojninami velika razlika in če bo šlo tako naprej, bo Avstrija kmalu tudi bolj socialna država, kot je Slovenija; v času dolge vladavine socialistov (spomnimo se le kanclerja Bruna Kreiskega) so ti ustvarili eno najbolj socialnih držav v Evropi. Da ne govorimo o tem, da je avstrijska država bolj pravna kot slovenska. V Avstriji so imeli v politiki z izjemo let pod nemško okupacijo 1938–45 (ki je pravzaprav niso doživljali kot okupacijo, ampak bolj kot skrbništvo velikega brata) ves čas demokracijo in ves čas kapitalizem. Mi pa smo se v obdobjih obeh Jugoslavij navzeli mnogih balkanskih manir in bili pod komunizmom ločeni od »meščanske« demokracije in prikrajšani za svobodo zasebnega podjetništva. Ko smo okrog 1990 oboje spet pridobili, se je demokracija kmalu sprevrgla v kleptokracijo (vladavino kraje), podjetništvo pa v tajkunstvo in zdaj smo, kjer smo, ne le pod Karavankami, ampak tudi na dnu.
Zadnjič smo na tem mestu komentirali rezultat volitev v Nemčiji in ugotovili, da se nam pod ponovno vladavino Angele Merkel ne obeta nič angelskega. Prejšnjo nedeljo so bile državnozborske volitve v Avstriji, kjer je ponovno zmagala rdeče-črna koalicija socialistov in ljudske stranke. Zdaj pa si predstavljajte – zlasti tisti, ki bi se radi zgledovali po Avstrijcih – da se to zgodi pri nas. Kdaj šele bomo mi dočakali nekaj takega!? Saj sploh nimamo vsaj po ene res močne in profilirane stranke na vsaki strani. Na levi imamo eno postkomunistično in še eno ali dve kvazikomunistični stranki, na desni pa jim kontrira stranka, utemeljena na antikomunizmu in revanšizmu, krščansko ljudski stranki sta v njeni senci. Kdaj bomo Slovenci v politiki dosegli to stopnjo razvoja, da v primeru, ko ne ena ne druga stran ne zmaga z zadostno večino, obe stopita skupaj in v interesu ljudstva sestavita skupno vlado … Kakorkoli že obračam, moram na koncu priznati, da je med zgornjimi sosedi marsikaj, kar nam je lahko in nam mora biti za zgled.
Yehonatan Berick