Pravljičar pri Gorenjskem Glasu stranko SDS spet žigosa z revanšizmom. Prizadevanja, da bi ljudem (večinoma raznim oportunističnim fičfiričem, priložnostnim lumpom ter pogosto navadnim kriminalcem), ki so si pod krinko socializma nagrabili cel kup privilegijev na račun tradicionalne dostojnosti in ustvarjalnosti, ki so ju zatirali ter onemogočali (vsako podjetniško pobudo so že v kali zatrli) in poniževali - in prav to počnejo še danes, zdi se, da vedno bolj zagreto, tudi po zaslugi agitpropovcev, kot je avtor gornjega zapisa - prizadevanja torej, da bi jim te nikoli zaslužene privilegije odvzeli ali vsaj zmanjšali (v časih krize), so prizadevnja za vsaj minimalno vzpostavitev družbene pravičnosti, ki jo terja samoumevni elementarni imperativ, in ne kakšen revanšizem. Pravičnost je temelj in hkrati odraz tistega, kar se uvršča v sklop takoimenovanih "neformalnih inštitucij", ki tako ekonomsko kot potem tudi vsesplošno uspešnost družbe bistveno pogojujejo. Sicer pa govorim o stvareh, ki jih intuitivno čuti in tudi zlahka razume dvanajstletni otrok. Avtor, ki je očitno podlegel odraščanju ob dedku mrazu, pionirskih koračnicah in štafeti mladosti, morda pa še ob kakšnih podporniških stricih, pač ne. Bog se ga naj usmili! Glede Slovenske ljudske stranke pa je res treba pripomniti, da v njenem delovanju ni zaznati čisto nič krščanskega, očitno pa je, da vsaj njene vodilne protagoniste vodi in usmerja udba (njen ustanovitelj Ivan Oman je že zdavnaj prestopil h krčanskim demokratom). Stranka je iz svojih vrst izključila mariborskega župana - svojega najuspešnejšega politika, ki ga je udba uporabila kot kolateralno žrtev na poti pučističnega rušenje demokratične oblasti v Sloveniji, nato še svoje svetnike, ki so jim pred tem po domovih grozile od udbe organizirane lumpenproletarske tolpe, kar jo že samo po sebi diskreditira kot demokratično stranko. In nazadnje je po ukazu udbe rušila tudi vlado, katere del je bila sama, kar je za demokratično stranko, ki naj bi bila avtonomna, seveda absurd. Bistveno je prispevala k vzpostavitvi komunistične (karkoli že to danes pomeni ) oblasti, ki je takoj udarila ravno po kmetu in Cerkvi, kar jo kot "kmečko" in "krščansko" stranko popolnoma diskreditira. Gre za stranko, ki s kmeti manipulira tako, kot stranka DESUS z upokojenci, komunistični sindikati z delavci, vodstvo univerze s profesorji in študenti, režimska trobila pa kar z vsem počez. Glede razmer na Avstrijskem Koroškem bi dejal, da je ravnanje s Slovenci, kot ga izkazujejo nekateri v nacional-svobodnjake preoblečeni nacional-socialisti, na moč podobno ravnanju, kot ga tukaj v Sloveniji izkazujejo komunisti oziroma njihove sodobne inkarnacije. Oboji se brutalno znašajo nad tradicionalnim slovenstvom, ga zasramujejo, ponižujejo, pljuvajo po njem in se iz njega norčujejo. In če prilika nanese (kot v času vojne ali ob njej) v objestnosti tudi fizično iztrebljajo. A tudi Svobodjaki morajo v Avstriji upoštevati demokratična pravila igre, prav tako kot vsi ostali, na zadnjih deželnozborskih volitvah so doživeli popolen fiasko (ne zaradi protislovenstva, ampak zaradi razgalitve skorumpiranega sistema pokojnega Heiderja in njegovih nastavljencev). Pri nas do epskih razsežnosti skorumpiran sistem socialistične ekonomije (ki ji je korupcija že tako rekoč inherentna lastnost) po zaslugi agitpropa na volitvah zmaguje, njegove nasprotnike pa udbovske komisije in režimska sodišča pošiljajo v zapor ter jih zraven v psihološki propagandni vojni še razglašajo za revanšiste. Avtor zgornjega zapisa teh pojavov protidemokratičnega rovarjenja sploh ne opazi, pravzaprav jih sam spodbuja, najmanj s tem, da jih v svojih nekritičnih pisanjih legitimizira, hkrati pa se čuti ogroženega od njegovih žrtev. Res bolno. Ne glede na to, da zgledovanje po Avstrijcih priporoča avtor, ki zaradi razumevanja slovenske družbene stvarnosti, kot ga podaja v svojih zapisih, pri tem deluje precej abotno (nekonsistentno, saj z enim spodbija drugo), vseeno spomnimo, da ob naštevanju stvari, v katerih naj bi Slovenija po njegovem posnemala severno sosedo, prezre medije, ki tam niso samoumevni apologeti nomenklature, nobene stranke tudi ne linčajo (tudi ne npr. Strachejevih populistov, čeprav se to zdi zelo pripravno - postavljajo jim samo korektna vprašanja), tam ni agitpropa, avtonomni mediji delujejo strokovno, profesionalno in zato tudi precej odgovorno (naj si avtor ogleda kakšen intervju z redaktorjem Bernhardom Biechejem na deželni ORF, omizje z Ingrid Thurnher na osrednji ORF, oddajo Report s Susanne Schnabl ipd.). Avtorju bi gotovo koristilo, ko bi ga njegova medijska hiša poslala na strokovno usposabljanje v kakšno avstrijsko redakcijo, morda bi potem njegovi komentarji ne bili več tako pravljičarsko pavšalni ter pogosto celo prav neumni in seveda privzeto pristranski. Ker razkorak Slovenije in Avstrije izvira iz časa, ko je komunistična klika po nemškem umiku od svojih nekdanjih nacističnih zaveznikov enako nelegitimno prevzela štafeto, je zanimivo razmišljati o povojnem razvoju v Sloveniji, če bi "osvobodilni" zagon komunistov omilili zahodni zavezniki, kot je bilo v Avstriji. Tam, kot je znano, boljševiki niso uspeli "osvoboditi" celotne države, tako da je bila potem razdeljena med Američane na severu, Angleže na jugu, Francoze na zahodu ter Sovjete na vzhodu. Sovjetov na jugu so se znebili tako, da so jim izročili slovenske prebežnike (ki so končli po jamah in breznih - tisti, ki se sedaj zavzemajo vsaj za njihov spodoben pokop, pa so po mnenju avtorja revanšisti in farsične osebnosti). Novembra 45' so tako v Avstriji izvedli svobodne in demokratične volitve, kjer ja OVP - Ljusdka stranka dobila 49% glasov, SPO - socialdemokrati 46%, ter komunisti 5%. Glede na ves teror, ki so ga štiri leta zganjali nad slovenskim ljudstvom (takrat še večinoma ruralnim in brez južnobratskih primesi) komunisti na demokratičnih volitvah pod patronatom zavezniških zasedbenih sil v Sloveniji ne bi dobili niti toliko, kot so dobili v Avstriji. To je gotovo, in toliko je bila legitimna njihova polstoletna diktatura, prav tako pa tudi vsa od tod izvirajoča kapital in moč, s katerima danes razpolagajo njihovi dediči ter z njima še naprej zavajajo in poneumljajo ljudi ter preprečujejo normalen razvoj države. Plače bi bile danes skoraj dvakrat višje, in po redakcijah časopisov verjetno ne bi bilo ljudi, ki bi odgovorne vlade razglašali za protiljudske ekstremiste, ko v kriznih razmerah že tako neznosno prenapihnjeni birokraciji za kakšen odstotek znižajo plače, hkrati pa bi poveličevali ideologijo, ki je privedla do njihovega 50 odstotnega znižanja. In če špekuliramo še malo bolj konkretno: kako bi danes izgledal Gorenjski Glas?