Ljudje so radi hodili na delo

Besedilo: Igor Kavčič, Urša Peternel, Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. oktober 2013 / 11:02

V Gorenjskih osrednjih knjižnicah in Gornjesavskem muzeju so v svojo sredino povabili delavce nekdanjih Gorenjskih tovarn, ki jih danes ni več. Slišali smo marsikatero zanimivo osebno zgodbo, saj je spomin na tiste čase še kako živ.

V gorenjskih osrednjih knjižnicah je tako imenovani Domoznanski september vsako leto posvečen prireditvam, s katerimi opozarjajo na bogate zbirke gradiva o gorenjskih krajih in ljudeh. »Tako smo tudi letos med ljudmi želeli spodbuditi zavedanje o pomenu osebnih spominov za predstavitev zgodovine in razvoja Gorenjske, tematsko pa smo akcijo zaokrožili pod naslovom Tovarne propadajo – prijetni spomini ostajajo. V projektu poleg gorenjskih knjižnic Mestne knjižnice Kranj, Občinske knjižnice Jesenice, Knjižnice A. T. Linharta Radov­ljica in Knjižnice dr. Toneta Pretnarja Tržič, sodeluje tudi Gornjesavski muzej Jesenice,« je o akciji povedala vodja projekta Jana Zeni Bešter iz MKK. Tako so v dneh od 24. do 30. septembra v knjižnice povabili ljudi, ki hranijo spomine na čase, ko so delali v kateri od propadlih gorenjskih tovarn. »Njihove zgodbe smo zapisali, spominsko gradivo (fotografije, listine, članke) digitalizirali, predmete fotografirali, vsebine pa bomo predstavili na portalu Kamra (www.kamra.si) in na spletnih straneh knjižnic.« V Radovljici so o nekdanjih znanih tovarnah Almira, Vezenine, Sukno, Veriga in Plamen zbrali in digitalizirali kar nekaj fotografij z motivi tovarn, delavcev in izdelkov. Digitaliziranih je tudi nekaj dokumentov, ki so jih prinesli bivši zaposleni, in nekaj številk tovarniških glasil. V Kranju so knjižnico obiskali bivši delavci iz različnih kranjskih tovarn: Jugočeške, Jugobrune, Tekstilindusa, Planike, IBI-ja, Iskre Orodjarne, Save in s seboj prinesli različne predmete, tiskovine, fotografije in dokumente, knjižničarji pa so zabeležili tudi nekaj spominov ljudi na delo v kranjskih tovarnah v 60. in 70. letih. Na Jesenicah je knjižnico obiskalo šest obiskovalcev, ki so s seboj prinesli spominsko gradivo iz obratov nekdanje Železarne Jesenice in tovarne Sukno v Zapužah, med drugim listine, članke in fotografije nekdanjih obratov Železarne Jesenice. V Gornjesavskem muzeju Jesenice so spomine zbirali v Kolpernu na Stari Savi prejšnji petek, odzvalo pa se je pet Jeseničanov. Spominski teden se je zaključil v ponedeljek v Tržiču, ko so prisotni Tržičani obujali spomine na čase aktivnih tržiških tovarn. Tržič skozi čas pa je na razglednicah in fotografijah predstavil zbiralec Jure Smolej. »Dan zbiranja spominov na propadle gorenjske tovarne pa s tem še ni končan, saj vabimo vse, ki nas niso utegnili obiskati v preteklem tednu, da to storijo kasneje, saj zbiranje spominov na življenje v gorenjskih krajih teče naprej in ne bo nikoli povsem zaključeno,« je še povedala Jana Zeni Bešter.

Tekstilindus je imel pridne delavce

»V Tekstilindusu sem delal od 1. avgusta 1945 do 31. maja 1989,« je povedal Kranj­čan Boris Pertot, ki je poklicni vek preživel v svoj čas prvi tekstilni tovarni na Gorenjskem in eni večjih v nekdanji Jugoslaviji, hkrati pa dodal, da se je upokojil po enainštiridesetih letih dela, vmes je namreč »porabil« še tri leta za šolo in služenje vojaškega roka. »V tekstilno šolo v Kranju so po vojni vzeli najprej tiste, ki so šolanje zaradi vojne prekinili, šele potem smo prišli na vrsto novinci. Takratni direktor šole Črtomir Zorec je celo priporočil, naj najprej poskusimo v tovarni in šele potem pridemo v šolo.« Začel je v tako imenovani »puckoloni«, v skupini kakih desetih mladih, ki je čistila stroje. Ko so v tovarni uvedli tretjo izmeno, so se vsi javili vanjo, samo da ne bi bilo treba več delati v ekipi za čiščenje. Kasneje je postal podmojster, dobil svojo izmeno in potem po mojstru napredoval v nadmojstra in nazad­nje obratovodjo predilnice. Pertot se spominja začetnega navdušenja nad TOZD-i, ko so vsi mislili, zdaj smo pa samostojni. »Dejal sem jim, naj ga ne lomijo, saj mora tovarna na trgu delovati kot celota, ne vsak TOZD zase,« je povedal takratni vodja obrata s približno petsto delavci. Predice so bile v glavnem ženske, moški so zavzemali pomembnejše funkcije in bolj težaška dela.

Delovne sile ni primanjkovalo tja do leta 1968, ko se je Iskra začela širiti in so številni delavci odšli iz Tekstilindusa, a ne zaradi višje plače, ampak zaradi »samo« dvoizmenskega dela, kar je bilo v primerjavi s tremi izmenami bolj prijazno do delavca. Menda so v Iskri imeli preizkuse za nove delavce, tiste iz Tekstilindusa pa so sprejeli brez njih. Vedeli so, da gre za pridne delavce. »V tistih letih so Gradbincu, takrat še Projektu zaposlovali moške iz Bosne. Po nekaj letih so začele prihajati tudi njihove žene, ki smo jih zaposlovali v Tekstilindusu. To so bile pridne delavke, v predilnici jih je bila skoraj tretjina,« kadrovsko politiko v sedemdesetih letih osvežuje sogovornik.

Veliko so hodili na sejme v Frankfurt, Milano, včasih v Pariz, od koder so komercialisti prinašali nove vzorce, oblikovale pa so jih tudi punce v razvojnem oddelku. Delali so za JLA, izvažali so tudi v severnoafriške države. Z izvozom je bila sicer vselej izguba, saj so morali prodajati pod ceno, pokrivali pa so jo s proizvodnjo za domači trg. »Ljudje so radi hodili v službo, med kolektivnimi dopusti pa je večina ugodno dopustovala v Pineti pri Novem gradu, kjer so imeli na voljo petdeset hišic. Prednost pri letovanju so imeli delavci, ki so delali na tri izmene.«

Boris Pertot nima slabega spomina na tovarno, v kateri je preživel svoj poklicni vek. Tudi prevelike nostalgije po tovarni nima, z veseljem pa se udeležuje vsakoletnega srečanja s sodelavci v gostišču V kotu. »Ne boste verjeli, punce pridejo tako »zrihtane«, da samo gledamo, čeprav imajo majhne penzije. Spomini so lepi, čeprav smo doživeli tako dobre kot slabe trenutke,« še pove Pertot in doda, da še vedno hrani fotografijo, ko se je leta 1964 rokoval s Titom, ko je ta z Jovanko obiskal tovarno. Posnel jo je fotograf Gorenjskega glasa.

Štiri desetletja pripadnosti železarni

Oton Pestotnik iz jeseniške Podmežakle (upokojenska leta preživlja v Radovni) je skoraj štiri desetletja dihal z Železarno Jesenice. Kot je pripovedoval v jeseniškem Kolpernu, je leta 1953 končal vajeniško šolo in se nato zaposlil v hladni valjarni. Od delavca na strojih je napredoval do mesta delovodje, bil je dejaven pri sindikatu, ob delu pa je dokončal še ekonomsko srednjo šolo. »Potem sem šel na višjo upravno šolo v Maribor, a je žal nisem dokončal ...« Iz hladne valjarne je napredoval v kadrovsko službo (znamenita »kadrovska« je na Jesenicah stala na mestu, kjer je danes novi Upravni center Jesenice), kjer je tudi dočakal upokojitev. Iz tistega obdobja se spominja različnih zanimivih zgodb, od tega, kako so po sklepu delavskega sveta v Bosno šli iskat nove delavce, ki jih je v železarni primanjkovalo, do tega, kako so nove delavce dobili celo v radovljiških zaporih ... »V Bosni smo izbrali 24 delavcev, jih razdelili po obratih, a večina ni zdržala in so kaj kmalu odšli,« se spominja sogovornik.

Pa bi, če bi bil še enkrat mlad, izbral enako poklicno pot? »Ko smo bili mladi, je bilo včasih težko, delali smo vse dni, tudi ob sobotah in nedeljah, vrsto let smo imeli le po dvanajst dni dopusta na leto. Delo kasneje v kadrov­ski je bilo tudi dokaj stresno, a spomini so lepi, najbolj sem vesel, da sem imel občutek, da sem kot delavec cenjen, da so me potrebovali in da nikoli nisem bil odveč ...« Upokojil se je po 38 letih, 1. oktobra 1992, skupaj s šeststo drugimi zaposlenimi. Zaton železarne, ki je v najboljših časih rezala kruh sedem tisoč ljudem, se je začel ...

Puloverji iz Almire, blago iz Sukna, prve avtomobilske verige

»Še danes se spomnim, kako je mama v tovarniški trgovini kupovala ostanke blaga, potem pa je k nam za dva dni prišla sestrična, ki je šivilja, in nama obema s sestro sešila oblačila za tisto leto,« je pripovedovala gospa, ki je v otroštvu živela v bližini tekstilne tovarne Sukno v Zapužah. Spomnila se je tudi hišnika, ki je bil obenem še kurjač in je pri tovarniški peči mimogrede sušil sadje za vso vas.

Spomine na Sukno hranita tudi gospe, ki sta vsa leta, kar sta bili tam v službi, in še kasneje, zbirali vzorce blaga, ki so ga tkali v tovarni. Košček za koščkom, zraven pa tovarniške časopise, fotografije s sejmov, pa seveda njihove znamenite odeje … »Ste vedeli, da je imela tovarna Sukno Zapuže obrat v Beli krajini? Dobili smo fotografijo od tam. Neki gospod pa je prinesel fotografijo pivovarne, ki naj bi nekoč stala v Kropi,« je nad zbranim navdušena Božena Kolman Finžgar, direktorica radovljiške knjižnice. Gospe, ki so nekoč delale v radovljiški Almiri, so seveda prišle s čudovitimi tkaninami, fotografijami z modnih revij in vzorci, priznanji. Obudile so tudi spomin na grad Grimšče, ki je nekoč, pravzaprav ne tako dolgo nazaj, sodil v okvir radovljiške Almire. Med drage spomine nekdanjih tekstilnih delavk sodijo tudi tisti, ki prihajajo iz prav tako nekoč zelo uspešnih blejskih Vezenin. Da so ljudje na Deželi nekoč živeli tudi od kovinske industrije, pa vedo povedati tisti, ki so bili zaposleni v leški Verigi. Od tam je ena od nekdanjih delavk v knjižnico prinesla njihove prve verige za avto – izdelali so jih daljnega leta 1946.