Zid molka

Pierre Veber je vodil žirijo na natečaju za največjo laž. »Največja laž je izjava ženske zvestobe!« je dejal prvi. »Kje pa, največja laž je predvolilni nagovor!« je trdil drugi. Tisti hip pa vstopi elegantna lepotica in vprašajo še njo. Užaljeno je odsekala: »Še nikdar v življenju se nisem zlagala!«. Žirija se je v hipu odločila: »Gospa, nagrada je vaša!«

Zid molka v osrednjih medijih je bil prejšnji teden jeklen. Še v ponedeljek se je predsednica vlade A. Bratušek zaklinjala, da na tranzicijski levici nikdar ne bodo dovolili poseganja v najnižjo plačo. In da bo vse v zvezi s plačami usklajeno s socialnimi partnerji – še posebej s sindikati. Prav naslednji dan, ko so ji osrednji mediji za to izjavo peli slavospeve, pa je bil na predlog vlade tranzicijske levice po hitrem postopku sprejet zakon o spremembi dohodnine, ki je posegel v najnižje(!) plače ter jih znižal za do 20 evrov; povprečne plače pa so se dejansko znižale za več kot 300 evrov na letni ravni. Hkrati je ukinila olajšave za dnevne migrante – za vse, ki se dnevno vozijo na delo v tujino, kar je nesprejemljiva neumnost brez primere. S tem je dejansko uvedla neko obliko dvojne obdavčitve in tem ljudem vzela kar do okoli četrtine(!) plače. To bo še povečalo pritisk na socialo, saj bo delo v tujini marsikomu manj zanimivo. Vse brez usklajevanja s socialnimi partnerji, v posmeh sindikatom. Če bi kaj takega storila prejšnja vlada, bi v medijih naslovnice gorele do neba. Tako je gorela grobna tišina. Zid molka.

Še bolj trden je bil zid molka, ko je šlo za odškodnine t. i. izbrisanim (v EU se ta pojem uporablja za nekaj povsem drugega). Deset let sem (v imenu SDS) opozarjal, da bo arogantno zavračanje vseh predlogov, ki smo jih v SDS ponujali kot izhodišče za dogovor, pripeljalo do astronomskih odškodnin vsevprek. In deset let so me tranzicijski levičarji grobo žalili z lažnivcem, nacistom in še čim, ker da »odškodnin ne bo, ker jih sploh ne more biti!«. Sedaj je vlada A. Bratušek v parlamentu javno priznala, da bodo odškodnine lahko tudi močno presegle milijardo evrov!! A o tem ni poročal niti en sam osrednji slovenski medij. Ker bi se videlo, da sem govoril resnico in pravočasno opozarjal ..! Ter da je laž nesmrtna duša tranzicijske levice, če parafraziramo pisatelja in borca za človekove pravice Vaclava Havla. Pred desetletjem, ko sva bila s skupnim predlogom ustavnega zakona z dr. Bohincem (SD) najbližje konsenzu (sesul ga je Rop), je bilo več kot dovolj časa, da bi z obravnavo vsakega primera posebej izločili vsaj agresorje na samostojno Slovenijo oziroma špekulante. Sedaj je tranzicijska levica dosegla svoj cilj – da so vsi v enem kotlu in to bo nepošteno do vseh morebitnih dejansko oškodovanih (ti so kolateralna škoda politične spletke tranzicijske levice) in še posebej do vseh, ki smo se borili za samostojno Slovenijo.

Zid molka v medijih dokazuje, da nismo demokratična država in da nikakor nismo »vsi isti«. Kdor bo po tem tednu predsednici vlade, osrednjim medijem in drugim iz tranzicijske levice še nasedel, ko bodo prisegali, da ne lažejo, naj se spomni zgornje anekdote.