Tudi to je blejski turizem, 2. del

Lepo septembrsko soboto smo s starejšimi gosti iz tujine obiskali Blejski otok.

Uživali smo v prijetni vožnji s pletnjo, občudovali venec gora in lovili zadnje žarke še poletnega sonca. Ob pristanku smo dobili navodilo, da se moramo čez pol ure vrniti v čoln. Bo šlo, smo si rekli in se dobro razpoloženi vzpenjali po stopnicah, ki tudi 85-letnemu gospodu niso predstavljale večjega problema. Obiskali smo cerkev Matere božje na jezeru in se – kljub razigrani skupini japonskih turistov, ki so zvonu želja izročali svoje prošnje – nekaj minut zadržali v zbranosti. Na zvonik se nismo povzpeli in tudi za ogled arheološke razstave ni bilo veliko časa, saj smo gostom želeli pokazati še galerijo s spominki, domačo potico in jih povabiti na kavo. A – spet ni bilo časa! Niti za eno samo samcato kavo s koščkom slovenske potice se nismo mogli zadržati na terasi s prelepim razgledom niti ni bilo časa za nakup spominkov! S stalnim priganjanjem sem se počutila kot razredničarka na osnovnošolskem izletu … Samo s sladoledom v roki smo pohiteli ob obali jezera do pletnje, kjer so nas že čakali.

Sicer si nismo pustili pokvariti dobrega razpoloženja, a gostom je bilo videti, da so razočarani. Škoda! Namesto da bi širili dober glas (ki je najboljša promocija) med svojimi znanci in prijatelji, bodo verjetno obisk otoka odsvetovali. In čemu potem (še) priti na Bled?

Morda je bilo pol ure časa za obisk dovolj pred desetimi, dvajsetimi leti, ko je bilo na otoku še kavo težko dobiti. Danes to ne zadostuje več, zlasti če gre za starejše ljudi (ali pa morda tudi družine z otroki). Pol ure za obisk Blejskega otoka? Kot če bi vam ob Ljubljanici postregli s kavo in vam takoj zabičali, da morate mizo zapustiti čez pol ure …

Upam, da je na Bledu toliko dobre volje in pripravljenosti, da se bo kaj spremenilo in si bomo še upali svetovati obisk Blejskega otoka brez strahu, da se bodo gostje počutili kot na teku z ovirami …

Marija Bešter-Rogač, Zgornja Besnica