Moja mama pije, jaz pijem, oče pije (1)

Menda bi težko našli bolj hinavsko družbo, kot je naša doma. Na zunaj je vse lepo in prav, a pod maskami? Smrdi in zaudarja. Strašno radi nastavljamo ogledalo drugim, a v lastnega se zlepa nočemo pogledati. Ne znamo več živeti za jutri, ker smo leni, brez idej, neodločni, brez želja po ustvarjanju, odrekanju. Lepimo se na preteklost, v kateri se počutimo kot v udobni postelji, iz katere se nam zarana ni treba dvigniti in zagrabiti bika za roge. Briga nas prihodnost, lastni otroci, njihova sreča.

Ne, to niso moje misli, besede so del samogovora mladega fanta, starega komaj osemnajst let in pol. Gorazd je na glas spregovoril o sebi, svoji družini in prekletstvu, ki se drži njegove usode, želi zbežati. Kamorkoli, da bi le bilo drugače kot sedaj.

Njegova družina biva v tipični slovenski hiši z vrtom, živo mejo, rožami na oknu. Imajo avto, psa, dva otroka, vsak ima svojo sobo, televizijo in računalnik. Na zunaj se zdi kot iz škatlice, idealno, prijetno. Videz, ki je skrbno negovan, pri kom celo vzbuja nevoščljivost.

''Menda se je začelo že takrat, ko se je rodil moj brat. Nenehno je jokal, tega se dobro spomnim, mama pa je sedela na kavču in ga nemo opazovala. Ni ga dvignila k sebi, objela niti pocrkljala. Potem je začela prihajati babica. Poskrbela je, da nismo bili lačni, da se brat ni več jokal in da je mama zjutraj pravočasno vstala, se oblekla in odšla v službo. Jaz sem šel v vrtec, in ko sem prestopil prag in zagledal svojo najljubšo vzgojiteljico, sem si oddahnil. Babica v bistvu ni prihajala zaradi nas, temveč ker se je bala, kaj bodo rekli ljudje. Vse dopoldne je potem iskala steklenice, jih zlagala v vrečke, ki jih je oče na skrivaj vozil v kakšno drugo kanto za smeti, ne v našo. Na videz sem bil lepo vzgojen fant, znal sem reči dober dan, hvala, prosim, a v meni je vrelo. Nihče ni imel časa zame, niti takrat, ko sem si potolkel koleno. Včasih sem se zavlekel na kavč, stiskal k sebi medvedka in čakal večerjo, da grem čim prej spat. Potem so ugotovili, da ne delam nalog, se ne učim, da sem ure in ure na nogometnem igrišču in brcam žogo v gol. Pravzaprav sem bil najraje sam. Na živce mi je šlo, ko so se drugi smejali, jaz pa se nisem zmogel,'' pripoveduje Gorazd. S svojimi zelenimi očmi, toplimi in mirnimi, vrta vame in me, tako se mi je zdelo, ocenjuje, mi lahko zaupa ali ne.

Ko je mama najbolj pila, je spet zanosila. Babica je bila besna, kričala je na očeta, kje je imel glavo, Gorazd pa je zapiral okna, da ne bi slišali sosedje. A se je izkazalo, da oče pri nosečnosti ni imel dosti, saj z ženo že več mesecev ni spal v isti postelji.

''Še danes jo vidim. Bilo je ravno po večerji, prišel sem s treninga, ona pa je z razkrečenimi nogami sedela na kavču, se bedasto smehljala. Babica je tulila nanjo, fotr pa je sedel za mizo in se jokal. Ne vem, kje je bil brat, morda je spal. Bilo je res grozno. Mami je tekla slina iz ust, mrmrala je, da je žejna, da ji naj nekdo da piti. Predstavljate si mulca pri trinajstih letih, kako se počuti, ko naleti na takšen prizor. Imeli smo vsega, kar si srce poželi, a verjemite, raje bi bil lačen in brez postelje, kot pa prenašal takšna ponižanja. Mamina nosečnost je potem čudežno izginila, verjetno je šla delat splav. Ne vem. Nisem spraševal, saj me sploh ni brigalo. Preveč dela in skrbi sem imel z bratom, ki je bil prepuščen samemu sebi. Nekoč se je zgodilo, da bi moral iti ponj oče, a je pozabil. Babica ni imela šoferskega izpita, mama pa po telefonu ni bila dosegljiva. Bil sem na treningu, ko me babica pokliče, in potem sem pešačil skoraj osem kilometrov do šole, vso pot sem tekel, ker sem se bal, da bodo brata pustili pred vrati samega. Snažilka, ki je pazila nanj, je bila jezna, »da vas ni sram«, mi je govorila, kot da bi bil jaz kriv. Mali je bil ves preplašen, jokal je, obljubiti sem mu moral, da bo poslej hodil iz šole z menoj. Bil je reva, nikoli se ni znal postaviti zase, če mu ni bilo kaj prav, se je zavlekel v kot in se cmeral. Tudi v razredu so se iz njega norčevali, za povrh je nosil očala, bil debelušen, sprednja dva zoba sta bila gromozanska, videti je bil kot kakšen zajec. Nekoč mi je pokazal, kateri sošolec ga tepe, počakal sem ga pred šolo in mu dal dve, tri na gobec. Brat je po tistem imel mir, ker so se me tudi drugi bali. Babica je bila dobra kuharica, o šoli pa ni imela pojma. Bila je napol pismena, a pametna za deset. Ko sem malemu pomagal pri nalogi, me je odrinila, da bo že ona, potem pa je bilo vse narobe, ker mu je kar sama pisala v delovni zvezek.''

Za rojstni dan so mu frendi kupili šteko cigaret, in ko je Gorazd potegnil prvič, je ugotovil, da ga cigareta pomirja in sprošča. Bilo je le vprašanje časa, kdaj ga bodo povsem obsedle.

''Če je bilo doma kaj narobe, to pa je itak bilo vsak dan, sem šel v sobo in kadil. Blazno dobro sem se počutil, kar odleglo mi je, in ko sem se spet vrnil v obsedno stanje spodaj, v dnevni sobi, mi je bilo vseeno. Vzel sem Malega in sva šla pohajat po vasi, včasih sva se kaj pogovarjala, zmeraj ne, ker je bil bolj čuden, vase zaprt otrok. Ponudil sem mu slušalke, da bi poslušal muziko, pa ni hotel, dejal je, da ga boli glava in da mu gre na bruhanje. Potem je bila nekoč, ko sva se vrnila, dnevna soba zaklenjena, babica in oče sta sedela v kuhinji in pila kavo. Vprašal sem, kaj se dogaja, pa mi rečeta, da je prišla neka gospa, ki bo mamo pozdravila. Mislil sem, da se mi bo zmešalo do veselja! Pa ne toliko zaradi mene kot zaradi Malega, ki je mamo blazno pogrešal. Žal smo morali počakati še več kot tri tedne, da je terapija ''prijela'' in se je mama pričela bolj normalno obnašati. Iz službe je prihajala skupaj s fotrom, babica je prihajala le še ob sobotah ali še to ne. Mama je pričela teči, vsak večer je naredila kilometer več. Brat se je čudežno spremenil. Repkal je za njo, se je dotikal, jo objemal in se stiskal k njej. Mama je nenehno ponavljala, oprosti mi, Gorazd, bilo je močnejše od mene. Bilo mi je nerodno, ni mi bilo prav, da mi govori traparije. Sploh sem sovražil, če mi je kdo rekel oprosti, potem pa me je čez pet minut vnovič mahnil z gorjačo po hrbtu. V bistvu, če sem iskren, je bilo tja do Božiča super. V bistvu je bilo normalno, tako kot bi že od nekdaj moralo biti. Oče se je vrnil v skupno spalnico, oba sta kar žarela, ko sta se objemala za mizo celo med kosilom. Mali je začel trenirati judo, peti v šolskem zborčku, res, same luštne neumnosti so se nam dogajale. Po treningu sem šel včasih posedet z Anjo, bila je moja sošolka, strašno fejst punca. Prvič sem se zaljubil, zdelo se mi je, da je svet postal popoln. Bil sem mulc in vse, kar je bilo hudega, sem še lahko pozabil. Ali pa sem grde stvari preprosto porinil v podzavest. Najpomembneje je bilo, da me ni bilo več strah. Si predstavljate, kako je to grozno, če se nenehno česa bojiš. Če ne veš, kaj te čaka doma. Če ne veš, boš spet brisal kozlanje po tleh, poscano školjko ali pobiral umazane ženske vložke, raztresene po tleh. Imel med izbranimi številkami na mobitelu 113 na prvem mestu. Stiskal pesti v žepu, ko se ti bodo hahljali za hrbtom. Ne, nič od tega nikomur ne privoščim. Nič!''

(Konec prihodnjič)