Cerkvi letos vrnili 4.800 hektarjev zemljišč

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sobota, 14. september 2013 / 13:20

Upravna enota Radovljica je letos izdala deset delnih denacionalizacijskih odločb, s katerimi je Nadškofiji Ljubljana vrnila približno 4.800 hektarjev gozdov in kmetijskih zemljišč na območju Triglavskega narodnega parka. Od zahtevanih 21 tisoč hektarjev zemljišč je doslej odločila o 14 tisoč hektarjih.

Radovljica – Ljubljanska nadškofija je kot denacionalizacijska upravičenka na radovljiško upravno enoto naslovila zahtevek za vrnitev približno 21 tisoč hektarjev zemljišč. Upravna enota je doslej izdala 51 delnih odločb (vse z izjemo dveh so tudi pravnomočne), s katerimi je doslej odločila o približno 14 tisoč hektarjih zem­ljišč, od tega jih je 8.500 hektarjev na območju Triglavskega narodnega parka (TNP) in 5.500 hektarjev zunaj parka. V celoti in pravnomočno je odločila o nepremičninah v sedmih katastrskih občinah – Hraše, Bled, Rečica, Selo pri Bledu, Nemški Rovt, Nomenj in Višelnica.

Samo letos je upravna enota izdala enajst delnih odločb – deset odločb, s katerimi je v naravi vrnila približno 4.800 hektarjev zem­ljišč na območju parka, ter eno odločbo za odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, ki zadeva premoženje zunaj parka. Vrnjeno premoženje obsega gozdove in kmetijska zem­ljišča v TNP-ju, in sicer v katastrskih občinah Studor, Bohinjska Srednja vas, Bohinjska Češnjica, Spodnje Gorje, Zgornje Gorje, Bohinjska Bela in Savica. Poleg zemljišč je vrnila tudi dva objekta – gozdarsko kočo Komna, ki je bila zgrajena pred podržavljenjem, in poslovno stavbo pri slapu Savica, za katero je bila odločba izdana na podlagi poravnave.

Na vprašanje, kaj je oteževalo reševanje denacionalizacijskega zahtevka za nepremičnine na območju TNP-ja, načelnica upravne enote Maja Antonič in njena sodelavka Maja Ankerst pojasnjujeta, da je za dolgotrajen potek postopka več razlogov: ugotavljanje stvarne pristojnosti, oblikovanje pravne prakse glede vprašanja, ali območje TNP-ja v celoti predstavlja oviro za vrnitev v naravi, nasprotujoča si stališča in interesi strank v postopku ter vložene pritožbe na izdane odločbe. Upravna enota je v prvih odločitvah za denacionalizacijo nepremičnin na območju TNP-ja upoštevala, da obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi - torej da gre po zakonu o denacionalizaciji za nepremičnine, ki so izvzete iz pravnega prometa oz. na njih ni možno pridobiti lastninske pravice. Pri tem se je sklicevala na zakon o ohranjanju narave, ki določa, da nepremičnine na zavarovanih območjih in zemljiščih, na katerih so naravne vrednote v državni lasti, niso v pravnem prometu. Ministrstvo ter upravno in vrhovno sodišče so kasneje v svojih odločitvah ugotavljali, da je bilo v času izdajanja denacionalizacijskih odločb možno šteti določeno nepremičnino na območju TNP-ja kot naravno znamenitost le v primeru, če je bila za to razglašena še s posebnim aktom. Vrhovno sodišče je v sodbi maja 2011 pojasnilo, da za vračanje denacionalizacijskega premoženja ne veljajo določbe zakona o ohranjanju narave, ampak zakon o denacionalizaciji, ki pa kot osnovno obliko vračanja določa vračanje v naravi. Vse te ugotovitve so oblikovale sedanjo pravno prakso, ki je osnova za odločanje o nepremičninah v TNP-ju.