Taborišče (4)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. september 2013 / 14:16

''… Mrtvim smo pobrali plašče in pelerine, nikoli ne bom izvedel, čigave hlače so me rešile pred zmrzaljo. Smrdele so po dreku, a kdo se je na takšne malenkosti takrat oziral! Začel sem tiho, komaj slišno, prepevati pesem Marija, ti nas voditi znaš, ostali so mi pritegnili … zdelo se mi je, da nam je melodija, ki nas je spominjala na dom, pomagala, da smo se vsaj malo umirili …«

Marijana boli, ko posluša mlade, s kakšno lahkoto žonglirajo z grožnjami, s pobijanjem, s sovraštvom, nasiljem. Čudi se, da jih niti starši, niti učitelji, niti javnosti pri takšnih sprevrženostih ne ustavijo.

''Zadnjič sem bil na obisku pri sorodnikih, pa mi je njihov zet na internetu pokazal … mislim, da tistemu rečejo forum. Ob sovraštvu, ki je bruhalo iz besed, ki sem jih bral, sem se pričel tresti in moral sem vzeti tableto, če sem hotel priti k sebi. Sprašujem se, kdo je naščuval ljudi, da so postali tako krvoločni? Mar bi pokončali tudi mene, če bi vedeli, kdo v resnici sem? Bi me ubili zato, ker sem se v rosni mladosti odločil drugače kot tisti, ki so v vojni zmagali? Si predstavljate, da bi takšni, ki so krvi željni, dobili v roke orožje? Moj Bog se usmili, kam smo prišli!''

Bil je topel, s soncem obsijan dan, enkrat spomladi, ko sem ga obiskala drugič. A se je v mesecu od prvega obiska od blizu soočil s kruto slovensko realnostjo, zaradi česar ga je postalo strah.

''Pred seboj imam le nekaj let življenja, ali pa še to ne. Naj vsak večer, ko zaklenemo vrata, trepetam, kdaj bodo prišli pome tisti, ki takšne, kot sem bil jaz, prezirajo in sovražijo?''

Ko sem ga vprašala o dnevniku, ki ga je med vojno pisal, je odkimal z glavo.

''Dobiš ga kasneje, ko me ne bo več,'' je odvrnil utrujeno.

Potem sva nekaj časa kramljala o dežju, o kovačiji, ki se je – nedavno tega – zaradi dotrajanosti podrla v njegovi neposredni bližini, pa o kovaču, ki je bil daleč naokoli znan po izdelovanju nožev, pa o obleki, ki jo je nosil, ko se je poročil …

Minilo je kar nekaj dragocenega časa, preden je vsaj malo pozabil na kruto realnost, da sva lahko vnovič odpotovala v preteklost …

''Na začetku avgusta so nas boljševiki ujeli in takrat se je pričelo najtežje obdobje mojega življenja. V četi nas je bilo še okoli deset Slovencev, držali smo se skupaj, kaj smo hoteli drugega? Skrili smo se v neko klet k civilistom, zunaj je pokalo, da bolj ni moglo. Medtem ko je šla Ruska pehota skoz vas, smo trepetali, kaj bo z nami. Popoldne, ko se je pokanje malo umirilo, smo prosili starca, ki nam je nosil vodo, naj gre pogledat, kaj se zunaj dogaja. Nenadoma se na vratih pokažejo Rusi in nas naženejo na prosto. Zašibila so se mi kolena, kajti pod stopnicami sem zagledal našega starca s prestreljeno glavo. Na surov način, s pomočjo puškinih kopit, nas odženejo na komando. Rusi, ki so nas pričakali tam, so nas pričeli izzivati, češ, kaj počnemo na njihovi zemlji. Spraševali so nas, zakaj ljubimo Hitlerja. Strpali so nas v dvorano, kjer smo pod strogo stražo in brez hrane ostali nekaj dni. Ne morem opisati, kakšno žejo smo trpeli! Nakar so le sprejeli odločitev, da nas pošljejo nazaj – k svojim. Lahko bi nas, konec koncev, tudi pobili … pa nas niso. Več tisoč se nas je podalo na žalostno pot. Bili smo brez hrane, brez vode. Kaj za pod zob smo iskali na njivah, žal je željo po grižljaju v ustih marsikdo plačal z življenjem. Polja so bila še zmeraj polna neaktiviranih min in nemogoče ter strašljivo je opisati trenutek, ko ta eksplodira, tvoj prijatelj, s katerim si preživel pekel, pa pade mrtev na tla. Ni bilo časa ne za jok, ne za molitev. Bili smo lačni, žejni, slabotni, saj smo po tistih ruskih neskončnih ravninah tavali več dni. Izmučeni do smrti smo prispeli do nekega mesta, ime sem že pozabil, ki bi ga lahko imenoval logar smrti. Tam so nas slekli, nam dali nekakšna jetniška oblačila ter nas brez vsega namestili na golem travniku. Predstavljate si več tisoč ujetnikov, ograjenih z bodečo žico in stolpi z razsvetljavo in stražo, in to v jesenskem času, ko so se temperature spustile že pod nič?! Ostali smo dva meseca, septembra in oktobra 1944. Enkrat na dan smo dobili koruzno juho, kuhano kot za prašiče. Vsak drugi dan tudi košček kruha. Življenje na prostem ob vsakem vremenu je bilo neznosno. Ko nas je namočil dež, se nismo imeli kam umakniti, da bi se posušili. Proti koncu grozljivega ujetništva je izbruhnila še bolezen, trebušni tifus. Stranišč ni bilo, potrebo smo opravljali kar na travniku, na prostorih, ki smo jih sami določili. Žal se je prepogosto zgodilo, da do tistega prostora nismo mogli priti. Tla so bila prežeta s človeškimi iztrebki. Za pitje vode smo imeli skopane jame, kjer se je zbirala talna voda, tudi deževnica. Žeja je bila neznosna in ni čudno, da jih je umrlo tudi po sto na dan. Ko smo se zjutraj zbudili, smo morali najprej znositi mrliče ven, za žico. Vsakega smo slekli, vedeli smo, da oblačila potrebujemo, saj je prihajala zima. Potem je pripeljal kamion, nanj smo zmetali mrtvece, da jih je odpeljal v skupni pokop. Tega dela se je vsak od nas otepal. Nekateri so imeli srečo, da so se pridružili skupinam, ki so odhajale na delo ven iz logorja. Če je bil stražar človeški, je dovolil, da smo si zunaj, v naravi, odtrgali kaj za pod zob. Imel sem prijatelja, Lojzeja, doma je bil iz Zgornje Štajerske. Študiral je za duhovnika, a se je v drugem letniku zaljubil in izstopil. Domači so pred njim zaloputnili vrata, bil je brez denarja, tudi dekle ga ni več maralo, tako da mu ni preostalo drugega, kot da se je priključil vojski. Zelo lepo je prepeval, o reki Zili, o gorah, tudi o Bogu. Če sva bila sama, mi je pripovedoval o bitkah, ki so se bile v njegovi duši zaradi ljubezni. Bil je zelo nadarjen učenec, želel je postati arheolog, a se je uklonil materini želji in vstopil v semenišče. Življenje ga je kruto teplo in nenehno sem imel občutek, da je njegova duša že zdavnaj umrla, da želi, da bi umrl tudi sam. Še tisto malo, kar smo dobili hrane, sem delil z njim, ker se mi je v dno srca smilil, revež. Nazadnje, ko je bil bolan, je tehtal komaj kaj več kot 40 kilogramov. Bil sem mu za petami, ker sem se bal, da bi si kaj naredil. A Slovenci smo bili po naravi bolj odporni. Imeli smo voljo do življenja. Se spomnim Lojzeja, ki nas je svaril, naj nikoli ne pijemo neprekuhane vode, četudi bi se nam zdelo, da bomo umrli od žeje. Nekateri so godrnjali, a so vseeno ubogali. Prevreli smo jo in s tem uničili bacile. Ob vsaki priložnosti, ko smo odšli ven, smo s seboj prinesli drva, da smo lahko zakurili in se ob ognju vsaj malo pogreli. Lojzej nas je spodbujal in govoril, kako pomembna je narodna samozavest za obstoj Slovencev. Čez čas se je naši slovenski četici pridružil tudi nek Tone, ki je bil mesar. Sam bog nam ga je poslal! Nekoč je – medtem ko je šel ven iz logarja na delo – zagledal govedo brez gospodarja. Na hitro ga je zaklal, v čuturice natočil kri, ki smo jo zvečer skuhali na ognju in pili. Mnogi so zaradi njega ostali živi, tudi Lojzej.

(konec prihodnjič)