Najbolj jih je strah neuspeha

Prehod iz osnovne šole v gimnazijo predstavlja za vsakega mladostnika pomemben prelomen dogodek, ki je povezan tudi z določeno mero stresa zaradi strahu pred neznanim. Kako otrokom olajšati prehod iz osnovne v srednjo šolo, smo se pogovarjali s svetovalno delavko na Gimnaziji Kranj Tanjo Varjačič.

S kakšnimi strahovi in stiskami se mladi soočajo ob vstopu v srednjo šolo?

»Stres je prav gotovo prisoten. A ker prvošolci prihajajo v popolnoma novo okolje, med druge sošolce, ker ne poznajo učiteljev in stavbe, je določena stopnja stresa normalna.«

Kdaj pa preraste okvire »normalnosti«?

»Stres ponavadi dojemamo kot nekaj negativnega, čeprav ni, odvisno je od tega, kako močan je. Če nas pripravi, da se lotimo reševanja problemov, potem je pozitiven, negativen pa je takrat, ko nam onemogoča, da bi izkazali vse svoje sposobnosti. Velika večina dijakov se sama spopada s stresom, in to zelo uspešno. Navadno traja nekaj dni, toliko da spoznajo okolje in sošolce, potem s tem nimajo večjih težav. Pri tistih, ki stres doživ­ljajo tudi kasneje – takih je manj kot deset odstotkov – pa se navadno starši oglasijo pri razredniku ali šolski svetovalni službi in to rešimo.«

Pri katerih učencih je stres bolj pogost – tistih, ki so bili v osnovni šoli manj uspešni, ali morebiti celo pri bolj uspešnih, ker jih je strah, da ne bodo mogli obdržati tako visokih ocen?

»Več stvari vpliva na to, kako močan je stres, recimo kak­šne so socialne veščine dijakov in njihovi stiki z drugimi dijaki. Tisti, ki imajo dobre socialne veščine, ponavadi nimajo težav s stresom, saj se povežejo z drugimi in si pomagajo. Pomembne so tudi izkušnje od prej, iz osnovne šole. Če so dobre, potem se tudi srednje šole manj bojijo. Lahko vpliva še družinska situacija, recimo kakšna so pričakovanja staršev, saj znajo biti problematična, kadar so previsoka.«

Starši pogosto uresničujejo svoje ambicije prek otrok?

»Ne bi rada pretiravala, ampak zdi se mi, da je to iz leta v leto bolj opazno. Če gledam skozi svoje delo, se je v zadnjih letih pozornost staršev veliko bolj usmerila v šolanje otrok kot včasih.«

Se ob koncu devetletke učenci že zavedajo, česa si sploh želijo, imajo izoblikovane cilje?

»Vsako leto dijake sprašujemo, zakaj so se odločili za gimnazijo, in pogosto dobimo odgovor, da zato, ker konec devetega razreda še ne vedo, kaj bi počeli v življenju. Če imajo dober učni uspeh, se potem vpišejo na gimnazijo, da bi lahko še razmislili. Takoj na drugem mestu pa je vpliv staršev.«

Kako torej otrokom olajšate ta prehod iz osnovne v sred­njo šolo?

»Na začetku šolskega leta se dijakom predstavijo razrednik in učiteljski zbor, tudi sama se odpravim po razredih in se z njimi pogovorim, na kaj morajo biti pozorni, katere so najuspešneje metode učenja in kje oziroma kdaj poiskati pomoč. Če vedo, kaj jih čaka, in če vedo, kako je mogoče reševati probleme, potem je tudi strah manjši. Največjo vlogo pa imajo starši. Če se dijak lahko z njimi pogovori in mu svetujejo ali ga vsaj samo poslušajo, je že precej lažje.«

S katerimi strahovi se mladi najpogosteje soočajo ob vstopu v srednjo šolo?

»Največji strah je, da ne bodo uspešni. Po drugi strani pa, da si ne bodo našli prijateljev. Težko se sam znajdeš v neznanem okolju. Če želijo, jih zato lahko razporedimo v razred s kakšnim prijateljem od prej.«

Jih skrbi tudi zbadanje starejših dijakov, ko postanejo »fazani«?

»Fazaniranje jih sicer skrbi, ampak s tem pri nas nimamo težav. S strani šole je to nadzorovano, ravnatelj takoj na začetku šolskega leta skliče predstavnike četrtih letnikov in skupaj se dogovorijo, kaj je dovoljeno in kaj ne.«

Česa sploh ne dovoljujete in kaj je še sprejemljivo?

»Tisto, česar ne dovoljujemo, je vse, kar žali čustva ali dostojanstvo posameznika, kar pa je zelo širok pojem. Nekoč se je name recimo obrnilo dekle, ki se je počutilo nelagodno, ker je moralo pred starejšimi dijaki petkrat zapeti neko otroško pesmico. Njenemu sošolcu, ki je imel enako nalogo, pa se je to zdelo zabavno. Strogo prepovedana pa so fizična obračunavanja. Organiziramo tudi uradno 'fazaniranje', in sicer takoj v prvem tednu pouka popoldne na gimnazijskem dvorišču. Na prireditev povabimo dijake in njihove starše. Dijaki četrtih letnikov pripravijo program, temu pa sledijo piknik in družabne igre. Ugotovili smo, da se na tak način izognemo vsem neprijetnim izpadom. Kljub temu smo vsako leto pozorni na to, da ne pride do izživljanja nad mlajšimi dijaki ali maltretiranja. A ponavadi starejši dijaki prvošolcem celo pomagajo, da se laže znajdejo.«

Kako je videti prvi šolski dan za prvošolce?

»Ob osmih se začne pouk, in sicer imajo na urniku najprej dve uri razredni uri, v okviru katerega jim razredniki predstavijo šolo in jim tudi razkažejo šolske prostore. Potem se seznanijo še z drugimi profesorji in njihovimi zahtevami, načinom dela v šoli ter pravicami, ki jih imajo kot dijaki. Nato sledi pouk po urniku.«