Janez in Alenka

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 23. avgust 2013 / 11:43

Zgodilo se je: najvišje stoječa dama v slovenski državi je končno osvojila tudi njen najvišji gorski vrh. Alenka Bratušek je v petek, 16. avgusta, dan po velikem šmarnu, na FB sporočila: »Uspela v enem dnevu ... iz Pokljuke prvič na Triglav in nazaj čez Krmo v Radovno ... v enem dnevu.« Lepo. Lepo je tudi to, da predsednica vlade, ki svoje zasebno življenje sicer drži na primerni distanci od svoje siceršnje medijske pojavnosti, svojega podviga ne obeša na največji zvon. Oziroma: da s tem ne skuša nabirati političnih točk. Po drugi strani je bil res že skrajni čas, da je šla na Triglav, če na njem doslej sploh še ni bila.

Za osvežitev medijske scene je dva dni pred praznikom (13. avgusta) poskrbel tudi njen glavni politični tekmec. Ta je novico sporočil Twitterju: »Jakob je pohitel in za šest dni prehitel rojstni dan bratca. Fant je zdrav in vesel in očitno radoveden. Naj mu bo svet prijazen.« Pridružujem se očetovi želji in jo razširim: Da bi nam bil svet vsem Slovencem bolj prijazen! In da bi si bili bolj prijazni tudi med seboj, drug do drugega. Če bi bil strankarski privrženec Janeza Janše, bi morda pohitel s komentarjem, da je bil vodja opozicije na Triglavu že velikokrat in po veliko zahtevnejših dostopih kot njegova kolegica na poziciji. A ni bis­tvo v tem. Nisem navdušen nad politiki in drugimi veljaki, ki druženje in slikanje na Triglavu izrabljajo za svoje politične namene. To je tam okrog 2000 počel Milan Kučan, ko je na Kredarici prirejal seanse s stotnijo sebi naklonjenih velikih direktorjev. Predsednik Drnovšek menda na Triglavu sploh ni bil!? Janša je na istem kraju prirejal shode svoje stranke, zavite v planinska izročila in oblačila. V začetku avgusta 2005 smo hoteli z njim na Kredarici prirediti Glasovo prejo, pa jo je preprečila nenadna in obilna pošiljka snega. Naj je bila taka božja volja ali je bilo zgolj naključje – bolje je, da je ni bilo, saj bi se itak sprevrgla v strankarski shod.

Okrog letošnjega praznika Marijinega vnebovzetja je bilo vse še dopustniško in nekoliko privzdignjeno. Prvi mož opozicije je bil spričo sinovega rojstva tudi sam nekoliko vnebovzet, premierka je bil na vrhu Triglava Mariji bližje kot v vladni palači. Zdaj pa se vrača čas, ko bo treba z neba spet na zemeljska tla in se soočiti s problemi, ki smo jih čez poletje le nekoliko odrinili, zdaj se bodo znova izpostavili in zahtevali rešitev. Me prav zanima, kaj bo povedal Janša to nedeljo, ko bo v Rovtah glavni govornik na proslavi ob 70-letnici slovenskega domobranstva. Tu se bo zbrala vrhuška desne Slovenije, ki je hudo ranjena in potrebuje obližev na svoje rane. A Janša ni človek za obliže, prej bi od njega pričakovali še kakšen rez ali ugriz; že ob izreku sodbe v procesu Patria je napovedal »vročo politično jesen«. Desna Slovenija je konec zime izgubila oblast, malo pred velikim šmarnom je bila »obglavljena« slovenska Cerkev. Zatekati se v tej situaciji po navdih k poraženemu domobranstvu pa najbrž ni najboljša pot do novih zmag?

Leva Slovenija ima vlado, a ta je v položaju, ki ga ji najbrž tudi opozicija ne zavida. Premierki bi bila še kako potreba triglavska visokost in Marijina pomoč. A se bo morala opreti na lastne moči, tuje pomoči ne bo. Marsikdo bi ji prav rad pomagal, a ne vemo, kako. Bojimo se, da tudi vlada sama tega ne ve. Sicer pa iskanje odgovorov ni le stvar vlade. Ne gre la za Janeza in Alenko. Vprašajmo se raje, kaj bi lahko k boljšemu stanju v državi prispeval vsak od nas. Dva milijona glav in štirje milijoni rok bi pa že nekaj zmogli!