O piromanih

V osnovni šoli sem poslušal in si dobro zapomnil zgodbo o Benečanih, ki da so baje posekali ves slovenski Kras, da bi drevesa kot pilote zabili v laguno in na njih zgradili Benetke. Jezil sem se, pravzaprav sovražil Benečane, ker so nam storili tako krivico, uničili gozdove, da je nastala goličava, če že ne skoraj puščava. Nisem se spraševal o zgodovinskih okoliščinah, logistiki in logiki, dostopnosti in stroških transporta, je takrat Slovenija že obstajala, čigav je (bil) Kras, a vse kocke se vseeno niso zlagale, kot bi želel, vprašanj brez pravih odgovorov je bilo preveč. Ko sem na lastne oči videl, da je tam vseeno kar nekaj gozdov, mi je oče pojasnil, da so jih šele po drugi svetovni vojni zasadile mladinske delovne brigade. Vsako leto sem opazoval, ali in koliko so zrasli gozdovi. Občudoval sem košate bore, gledal zapredke borovega prelca. Razumel sem, da je treba za gozdove skrbeti, varovati, da ne smemo kuriti v naravi.

Te dni gori na Krasu, tako kot že vsa zadnja leta. Lani sem se lahko čudil številnim hkratnim požarom ob železniški progi Divača–Koper, ki jih baje povzročajo lokomotive z zaviranjem. Vroče je, suša, protipožarnih posek premalo, gasilci gasijo in se znojijo, vojska s helikopterji pomaga in poliva nedostopne predele, mediji poročajo o številu gasilcev, vozil, naporih ljudi, gasilskih stražah, o vzrokih pa bolj ali manj ugibajo. Tokrat ne gori le na Krasu, tudi globlje v notranjosti, celo na Štajerskem gori. Niso krivi Benečani, baje so spet na delu (slovenski) požigalci! Piromani požigajo, nalašč povzročijo požare, da bi se komu maščevali ali kot gasilci in reševalci, morda kot »naključni« prostovoljci, izkazali in pritegnili pozornost v lokalnem in širšem okolju.

A tako ni le v naravi, »piromane« imamo tudi drugje, v gospodarstvu, politiki, družbi, v medijih. Pogosto poslušamo iste ljudi, ki že leta »grmijo« o vsem mogočem, obtožujejo oblast, praviloma vlado za vse, za kar je ali pa tudi ni pristojna. Glavno je, da se lahko pritožujejo, kritizirajo, delijo nauke in ukore in urejajo svet tako, kot ga drugi ne znajo. Stanje in posledice so videti precej kaotične, saj početje ni vodeno niti usklajeno, ne vsebinsko ne časovno. Včasih se mi zdi, da opazujem množično uporabo petard, raket in drugih »pasjih bombic« čez celo leto, vsak mesec, kot da bi bili v prednovoletnem času. Pa je še kar avgust, vroč in presušen, ko lahko že vsaka iskrica zaneti požar.

V teh časih in v takih razmerah živimo, da bi se morali bolj kot kadarkoli zavedati nevarnosti nepotrebnega in brez potrebe izzvanega »iskrenja«. Čeprav smo na Slovenskem upravičeno ponosni na več kot stoletno tradicijo gasilstva, je gasilskih akcij v širši družbi vedno veliko premalo. Nasprotno, »piromani« imajo še vedno v očeh medijev, posledično pa tudi v naših prioritetah veliko preveč časa, prostora, priložnosti in pozornosti. Vsak dan so prve in udarne novice »črne«, negativne. Nobenega gledalca, poslušalca ali bralca ne pustijo neprizadetega! Nasprotno, v vročih in soparnih časih ljudem dvigajo pritisk in sprožajo še agresivnost. Je to potrebno? Mar to komu koristi? Bomo zato laže rešili velike in male probleme?

Vse vrste »piromanov« je treba preganjati, mnoge tudi kaznovati! Predvsem pa jim ne bi smeli dajati priložnosti.