Potovanje k začetkom (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. avgust 2013 / 12:05

V poletnih mesecih, ko domala vse dneve sedim pred računalnikom in spravljam skupaj zgodbe za novo knjigo o tem, kako se je živelo včasih, si vseeno ne morem kaj, da ne bi prisluhnila tistim, ki mi s svojimi lastnimi izkušnjami želijo popes­triti nastajajoče delo. Strašno sem vesela, ko spoznavam, da se ljudje radi razgovorijo, če vedo, da bodo besede padle na ''prava tla''. Vzamem si čas, ker se nekako – na marsikomu nerazum­ljiv način – bojim, da bi kakšna zgodba preprosto poniknila, če je ne bi vzela za mar.

Tudi Marijanova pripoved mi je segla do srca. Tako kot še mnoge pred njo. Preberite jo, morda se vas bo dotaknila.

»Rodil sem se leta 1924 kot sedmi otrok v družini. Bilo nas je veliko, poleg mene še štirje fantje in šest deklet. Dva sta kmalu po rojstvu umrla. Oče in mati sta se s tolikšno družino težko prebijala na manjši kmetiji, saj veste, otroci smo bili nenehno lačni. Oče je začel prekupčevati z lesom, ki sta ga sama – tudi s pomočjo nas, otrok – spravljala iz gozda. Medtem ko je oče razvažal les naokoli, je morala mama postoriti vse – tudi moška dela. Star sem bil komaj pet let, ko je umrla. Megleno se še spominjam sosede, ki je privihrala skozi vrata. Otroci smo sedeli na peči, se igrali s fižolčki in jedli jabolčne krhlje. Ženska je začela neutolažljivo jokati, nas klicati k sebi ter tolažiti. Njenega joka smo se zelo ustrašili, menda sem se prav jaz pričel na vse pretege dreti. Kmalu zatem se spet odprejo vrata in v hišo prinesejo mrtvo mamo. Z očetom sta bila v gozdu, pa se je kar na lepem zgrudila na tla – in je ni bilo več. Dni, ki so sledili, ne pomnim, edino kar vem o njih, vem iz pripovedovanja bratov in sester. Spominjam pa se – in to zelo živo – še enega krutega dne. Čez kakšen teden so prišli tuji ljudje in s seboj odnesli najmlajšo sestrico, ki je imela komaj tri mesece. Neznana ženska je imela v roki modro odejico, sestrica pa se je drla, kot bi jo dajali iz kože. Oče je stal ob peči, se z obema rokama držal za mentrgo, pa nič ni govoril. Ženska je obljubljala, da bodo za našo sestrico lepo skrbeli, kar se potem ni uresničilo. Čeprav do takrat tista dva nista imela otrok, se ju je pozneje narava usmilila, bila sta stara več kot 40 let, ko sta dobila dva sinova. V nepričakovanem veselju, ki je zavladalo pri njih, sta pozabila na obljubo, naša sestrica pa je bila njihova dekla vse do svoje prerane smrti. Pozneje, ko smo bili že odrasli, smo jo včasih želeli obiskati, a nam niso dovolili. Enkrat smo pa le vdrli v prostor, kjer je živela. V njem, za ograjo, so bile še tri svinje, kokoši in v kotu malo slame, kjer je naša ses­trica spala. Bilo je res žalos­tno, a ji nismo mogli pomagati, le nekaj hrane smo ji pustili, saj je bila reva nenehno lačna. Nikoli ni smela jesti za mizo skupaj z drugimi, zmeraj je jedla ostanke, in to zunaj, pozimi pa za pečjo,'' niza utrinke iz prvih let svojega živ­ljenja.

Njihov oče se je potem drugič poročil. Ženo je pripeljal iz okolice Borovnice. Bila je že malo starejša, precej nerodna, od moža večja za eno glavo. Oče se je pri njih doma ustavljal, kadar je vozil les. Bila je zelo delovna, gospodarska in iznajdljiva. Vedela je, da bo ob možu na kmetiji gospodarica, kar je odtehtala tudi moževa ''dota'' – cel kup nedoraslih sirot, ki so jo pričakali na pragu, ko je prvič stopila v novi dom.

''Oče, četudi je bil videti precej trd človek, se je zavedel, da mora z ženo malo lepše ravnati, če hoče, da bo od nje kaj koristi. Ja, nič se ne čudite, povem tako, kot je bilo. Mačeha je imela zelo rada pravi čaj, ne spominjam se, kje ga je dobila, vem pa, da je dopoldan, okoli desetih, če ni bilo treba iti na njivo ali na travnik, rada posedela v kuhinji in glasno srebala črno tekočino. Meni je tisti čaj smrdel, ona pa je imela na obrazu blažen izraz. Kar nekaj časa je trajalo, da se je privadila našim imenom, na začetku je nas, otroke, nenehno mešala med seboj. To pa niti ni bilo čudno, saj smo si bili zelo podobni, rojeni smo bili drug za drugim, dve ses­tri celo v enem samem letu. Bil sem bolj crkljive sorte, rad sem hlačal za njo, jo klical mama in silil v njeno naročje, ona pa me je vzela k sebi kot vzame človek s tal poleno, me držala, kot bi bil kužen, potem pa me je vnovič postavila na tla. Pa da ne boste mislili, da je bila do svojih otrok kaj drugačna! Sploh ne! Rodila je še štiri, dva sta ji umrla in tudi tista dva, ki sta ostala živa, nista bila deležna pretirane ljubezni. Morda se je bolj navezala na najmlajšega sina, njega je celo zelo razvajala, a kaj, ko ji je pozneje, ko je odrasel, naredil največ g­orja. Moji starejši bratje in sestre so šli kmalu služit, drug za drugim so se poslav­ljali, največkrat jih nisem videl vse leto. S še enim bratom, ki je bil invalid – slamoreznica mu je odrezala tri prste – pa sva bila kmalu glavna hlapca pri hiši. Za šolo in učenje je bilo bolj malo časa. Kar je bilo nujno, pa še to me je oče nagnal v hlev, češ da si ob knjigah kvarim oči in da mi želi dobro, ker mi ne dovoli, da buljim vanje. Učil sem se med potjo, ko sem sedel ob njem na vozu in sva se vozila po les. Je pa imel oče eno dobro lastnost: ko se je dolgočasil – in na dolgih poteh je bilo tega obilo – je zelo rad prepeval. Glas mu ni ravno služil, znal pa je ogromno narodnih pesmi in tudi cerkvenih. Hitro sem se jih naučil in potem sva prepevala v duetu, na kar je bil zelo ponosen. Nemalokrat, ko se je ustavil pred kakšno gostilno, so me povabili, naj vstopim. Potem sva prepevala skupaj, on si je prislužil kozarec vina, jaz pa krhljevo vodo ali malinovec. Na eni takšnih poti sem nekoč doživel tudi nekaj grdega. Neki možakar je kar sredi ceste svojo ženo vlekel za lase, jo brcal, pretepal. Ona je presunljivo jokala, on pa je kričal nanjo kot jesihar. Bil sem ves preplašen, skrčil sem se in se stisnil k očetu. Ta je ustavil konja, dvignil gajžlo in z njo ošvrknil pretepača. To pa ni bilo pametno, saj se je surovež spravil še na naju. Zagrabil me je prvega in me vrgel v graben pod cesto. Z vso silo sem priletel v skalo, ulila se je kri, jaz pa sem izgubil zavest. Lotil se je tudi očeta, ga zbrcal na tla, bogve, kaj bi se zgodilo, če ne bi pritekli na pomoč neki romarji, ki so hodili peš na Brezje. Najhuje pa je bilo, ker se je tista ženska potem potegnila za svojega moža in govorila, da sva ju midva izzivala, pa da sem jaz kazal jezik, kar sploh ni bilo res, in da je naju možakar zato kaznoval. Bila sva povabljena tudi na sodnijo, kaj točno se je tam dogajalo, ne vem, spominjam pa se, da so tistega možakarja za nekaj časa zaprli v ječo, njegova ženska pa je na mojega očeta kričala, da se mu bo zato že maščevala. Naj povem, da se od takrat naprej nikoli nisem vtikal v kakšne medzakonske prepire, ker ženske so od hudiča. Namesto da bi povedale po resnici, se za nasilneža – četudi v lastno škodo – zmeraj potegnejo!

''Različnih nesreč, zaradi katerih se še danes čudi, kako to, da je sploh ostal živ, je imel Marijan še veliko. Tako je nekoč padel s strehe, ko je očetu pomagal menjati strešno opeko. Bil je nezavesten, kri mu je tekla iz ušesa, pa so menda odrasli rekli, da ni druge izbire, kot da malo počakajo. Če bo zadosti močan, bo preživel, če ne bo, se bo zgodila višja sila.

''Nekoč me je mačeha vzela s seboj, ko je šla na obisk k svojim v Borovnico. Medtem ko je klepetala z domačimi, sem postopal naokoli, ker sem se dolgočasil. Domači otroci so govorili eno tako čudno spakedraščino, ki je nisem razumel, oni pa mene ne. Še več: celo norčevali so se iz mojega dialekta! Potem pa sem zagledal pred seboj drevo, na kateri so visele velike, rumene, debele hruške …''

(Se nadaljuje)