Na zemljo padli

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 16. avgust 2013 / 10:24

Tele vrstice so napisane nekaj dni pred velikim šmarnom 2013, objavljene pa dan po njem. Praznik Marijinega vnebovzetja je svojevrsten vrhunec vsakega poletja, po njem se začne jesenski ciklus leta. Pravijo, da prvi večji dež po 15. avgustu ohladi ozračje do te mere, da se zlepa ne ogreje več do visokih poletnih temperatur. Marijo zaprosimo, naj pomaga, da bi ta večji dež res kmalu padel z neba, v katerega je bila vzeta. Prišel nam bo prav. Ker pa odločitev o tem, kdaj bo padel, ni v naših rokah, se ozrimo ob velikošmarni priložnosti raje še na tiste reči, ki so v naših močeh in bi jih lahko postorili, pa jih ne.

Slovenci smo se v letih po osamosvojitvi počutili, kot bi bili tudi mi vzeti v nebo. V zadnjih letih pa se je to nebo podobno kot v znameniti Prešernovi pesmici razkrilo za »ne-bo«, kot nekaj, kar nikoli ne bo. Z neba smo padli v ne bo. Na zemljo. No, resnici na ljubo smo na tej svoji zemljici ves čas že bili, le sanjali smo, da smo nad njo. Naši prvaki, ki si domišljajo, da so narodova elita, so uničili še tisto, kar smo ustvarili v minulih desetletjih. Padec z neba na zemljo je zato tem bolj boleč. Ko takole ležimo na svoji zemlji, gledamo v nebo nad njo in obžalujemo, da vanj nismo bili vzeti, se torej ozrimo okoli sebe in se vprašajmo, ali je okoli naš še kakšen vir, s katerim bi si lahko sami spomagali in pri tem pozabili na neuspelo vnebovzetje. Taki viri so po mojem vsaj trije: les, voda in – mladina.

Zgodba o slovenskih gozdovih in lesu je znana. Les je po opuščanju rudnikov naša edina surovina. Slovenija je bila še trideset let nazaj pohištvena velesila, spomnimo se velikega števila proizvajalcev, povezanih v dveh velikih skupinah, Slovenijalesu in Lesnini. Slovenijales je imel v Centralnoafriški republiki pod ljudožerskim cesarjem Bokasso svoje podjetje Slovenijabois, ki je pod vodstvom »Slovenia boys« (Francoski bois/les so nekateri izgovarjali kot angleški boys) sekalo tropski les in ga vozilo v Slovenijo. Danes se dogaja obratno: sekamo svoj les in ga kot hlodovino vozimo čez meje. Obdelave, ki bi lesu dodala vrednost, je komaj še kaj. Sramota!

Letošnja suša je že četrta v zadnjih desetih letih. Naši kmetje ob Dravi in Muri pa še naprej sejejo koruzo, ki je rastlina z dolgo vegetacijo in potrebuje veliko vode, te pa v sušnem času ni in koruza se posuši. Potem se ti »umni kmetovalci« ozirajo v nebo, molijo za dež in kolnejo državo, ki jim le z veliko zamudo izplačuje škodo, nastalo s sušo, razglašeno za naravno nesrečo. Ves ta čas v bližini njihovih polj tečejo reke in drugi vodotoki z obilo vode in jo, podobno kot les, neizkoriščeno odnašajo čez mejo. Država bi ravnala bolj pametno, če bi namesto škode izplačevala subvencije in ugodne kredite tistim, ki bi se odločili za gradnjo namakalnih naprav. Te so res drage, a na daljši rok bi se izplačale in problem rešile.

Tri dni pred velikim šmarnom (12. avgusta) je bil mednarodni dan mladih. To so po državnih merilih tisti, ki so stari od 15 do 29 let, in teh je bilo konec 2012 skoraj 360 tisoč ali 17,5 odstotka. Večina teh mladih hodi v javne šole, ki jih plačujemo davkoplačevalci. Po šoli pa mnogi ne najdejo dela, postanejo mrtvi kapital. Prognoza je taka: tretjina najboljših bo odtekla v tujino (tako kot les in voda), tretjina jih bo brez pravega dela životarila doma, le tretjina bo našla »normalno« zaposlitev, kakršne smo bili še kakih trideset let nazaj v slovenski republiki deležni vsi mladi … Rešitve so torej morda že v teh treh virih, na naši zemlji in v naši družbi, iščimo jih tu, z neba jih ne bo.