Nihče

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. avgust 2013 / 10:36

V Srebrenici, 2008: »Dobil sem načrt pokopališča in našel bratovo krsto, številko 214. Roko sem položil na zeleno platno, ga pogladil. Kako hudo mi je bilo, veva le jaz in ljubi Bog. Gluhonema sestra Zumra je klečala ob krsti, se z drhtečo roko dotikala zelenega platna, solze so ji umivale lica, pogledala je proti meni, kot bi na mojem obrazu iskala odgovor, jaz pa sem jo objel in jo prosil, naj ne joče. Želel sem jo potolažiti, hkrati pa sem se bal, da se bom sam zlomil.« V Hudi Jami, 2009: »Okoli mene so se začeli odvijati prizori iz pekla … Na hitro sem opazil okostje človeka, ki je bil še vedno obut. Ko sem se približal in pogledal proti njegovi glavi, sem se ustrašil. A ne zaradi okostja, temveč zaradi čeljusti, ki je v lobanji ostala na stežaj razprta; kot da bi nakazovala človekov krik. Ponazarjala je vso bolečino in trpljenje. To je bil strašen, smrtonosen krik.«

Mehmedalija Alić – tega imena se spomnim iz zapisov o Hudi jami. Ko sem jih bral, sem pomislil: pač eden od rudarjev »iz Juge«, ki so prišli delat v Slovenijo in ta je bil izbran za vodjo del pri odkrivanju množičnega grobišča v jami hudega imena. Zdaj, ko sem prebral njegovo knjigo, vem veliko več. Vem, da je ta mož, ki je bil za premnoge Nihče, zelo Nekdo. Je človek, ki ga je Usoda izbrala za eno najbolj hudih in markantnih biografij v drugi polovici 20. stoletja. Dokler je bil še doma (roj. 1962), v vasi Potočari nad Drino in nedaleč od Srebrenice, je živel otroško, družinsko in vaško življenje, ki se mu z vidika njegovih poznejših let kaže kot idilično. Po osnovni šoli so ga »gospodje iz Slovenije« zvabili v rudarsko poklicno šolo v Hrastnik, tu pa se je začel njegov križev pot – čeprav ta beseda za muslimana ni najbolj prava. Trdo je moral delati v obljubljeni deželi Sloveniji, ta pa ga je po osamosvojitvi nagradila z izbrisom. Iz Slovenije je moral za delom dvakrat v Nemčijo, kjer pa so ga ogoljufali za plačilo. In kar je najhuje: v domači Srebrenici je 1995 v množičnem poboju izgubil oba brata, mati in gluhonema sestra pa sta morali v izgnanstvo. Da bi bila mera polna, je bil na vse to izbran za vodjo del pri odkrivanju slovenske Srebrenice iz leta 1945. Knjiga je res pretresljivo pričevanje, ob branju človek, ki mu je bilo dano živeti »normalno« življenje, začuti, za kaj vse so bili nekateri prikrajšani. Pa so kljub vsemu zmožni velikega sporočila: »Jaz vam vse oproščam, le recite mi, da mi nikoli ne bo treba živeti v strahu za življenje mojega sina.«