Šoki, ki zaslepijo (2)

»Z Janijem sva se usedla za mizo in se pogovorila, da greva narazen. On je obdržal stanovanje, jaz pa sem se žalostna in ponižana preselila na svoje. Ne povsem po naključju v neposredno bližino hiše, ki je bila nekoč moj dom. Tako sem lažje popravljala napako, zločin pravzaprav, kar sem storila svojima otrokoma. Strašno dolgo časa je trajalo, da sta mi spet vsaj malo zaupala.«

Če bi bilo življenje tako enostavno, kot je bilo po tej odločitvi o selitvi na svoje videti pri Lenki, potem bi bil svet veliko bolj urejen in stvari bi bile postavljene na bolj realne temelje, kot so.

»Pa da ne boste mislili, da sem bila pred tem kdaj gluha za druge zgodbe, ki sem jih slišala, pa so bile milejše ali celo hujše od moje lastne. Kje pa! Pri usodah drugih nič ne boli, ko pametujemo ali ko prisluhnemo tistim, ki prihajajo po nasvet in tudi jokat. Žal je že tako, da mislimo, da je naš lasten problem unikaten in ga moramo tudi drugače reševati. Zmeraj me je jezilo in me še, če kdo zavija z očmi, pa mi moralizira, češ tako pametna, pa počneš takšne neumnosti. Pač. Tisti trenutek, ko se človek o nečem odloča, to počne bolj po nagibu srca kot po pameti, ni tako? Kje sva že ostali? Aha, ko sem se od Janija preselila na svoje. Nisem še omenila, da sva zjutraj, preden sem odšla, še spala skupaj. Bilo je nepozabno in če ne bi odpeljala polovice svojih stvari, bi kar ostala. Niti za sekundo nisem pomislila, da odhajam tudi ali predvsem zaradi otrok. Ker mi ni bilo do tega, da bi jima morala kdaj polagati račune, zakaj sem bila takšna trapa, da sem dopuščala nasilje.«

Na videz je, potem ko se je preselila, živela samsko živ­ljenje. Otroka sta imela dve zatočišči. Njenega in očetovega, le nekaj sto metrov narazen. A Lenka ni bila vajena živeti sama, brez moškega. Z Janijem sta se še zmeraj na skrivaj sestajala, zdelo se jima je, kot da se bojita las­tnih otrok.

»Potem pa se je nekoč zgodilo, da je k meni privihral kot zmešan. Kričal je name, da sem prasica in da nisem človek, da se studi samemu sebi, ker me je imel rad in podobne traparije. Pojma nisem imela, kaj mu je padlo na pamet, potem pa počasi le izvem, da je slučajno srečal nekega mojega bratranca, ki mu je povedal, da sem se že v mladosti rada 'gonila naokoli', pa da sem imela v prvem letniku splav. To je bilo sicer res, vendar so bile takrat okoliščine takšne, da je bilo zame najbolje, če grem delat splav. Jani je sicer živel povsem posvetno, vendar je imel v sebi nekaj krščanskega še od doma, med drugim je bil strašno proti splavu, ker se mu je zdel nekaj zelo groznega. V ihti, ko sva se obkladala z neprimernimi izrazi, me je spet udaril in to tako močno, da se mi je iz ušesa ulila kri. Pa ga ni streznilo, pustil me je na tleh, zaloputnil z vrati in odšel. Poklicala sem zdravnika, seveda je potem sledila prijava na policijo, klicana sem bila k šolski psihologinji, ki je menda prav tako zaznala, da se mojim otrokom doma 'nekaj dogaja'. Janija sem neizmerno sovražila, hkrati pa me je še zmeraj zelo privlačil. Kljub temu da je njegov starejši sin marsikaj o naju izčvekal naokoli, kar ni bilo prijetno, saj so ljudje vlekli na ušesa le drugo plat resnice, ne pa tudi moje. Po tistem, ko se je izvedelo, da me je pretepel, pa je bilo ogovarjanja sploh, kolikor hočeš! V tednih, ko sem bila na bolniški – pa ne le zaradi poškodbe, tudi psihično sem bila na tleh – nisem imela nikogar, ki bi mi ponudil oporo. Bivši mož je od mene dvignil roke z besedami, da ga je sram, da je kdajkoli karkoli imel z menoj, tudi otroka sta prihajala le takrat, ko njega ni bilo doma. Imela sem čas, da bi razmišljala o sebi in svojih neumnostih, a ga nisem izkoristila. V meni je vrelo in tlelo, bila sem prepričana, da mi vsi delajo krivico, da sem le nedolžna žrtev, ki je nihče ne razume. Seveda so se potem vmešali še moji domači, zlasti avtoritativna mama, ki je na vsak način želela ohraniti 'lep zunanji videz' in stvari pomesti pod preprogo. Šla je celo do bivšega moža, naj se pobotava in naj zaživimo skupaj, kot da se ni nič zgodilo. Logično, da jo je postavil pred vrata in spet je krivda za to dejanje padla name. Moram še to povedati: spoprijateljili sva se z Janijevo drugo ženo, ki je začela prihajati na kavo. Žal sem tudi pri njej padla na izpitu. Mislila sem, da se ji smilim, v bistvu pa se je prihajala le izživljat nad mano in mi privoščit vse, kar se mi je dogajalo. V takšnem čudnem ozračju je minilo leto od tistih krutih udarcev po glavi, spet sem šla v službo in se potopila v sivo povprečje, ki je iz dneva v dan prinašalo ene in iste stvari. Nič takšnega se ni dogajalo, da bi bilo življenje kaj bolj živahno. Marsikaj sem poskusila, da bi bilo drugače, tudi Facebook, vendar sem se kmalu naveličala, srečevala sem zgolj takšne tipe, ki so bili kot Jani in so želeli le malo razvedrila – nič drugega.«

Zaradi udarca, ki ga je dobila, se je je lotila še ena neprijetnost: glavoboli. Včasih so bile bolečine tako nore, da je morala ostati doma, se uleči v posteljo, v temo, da je ni zmotil noben šum. Zdravnik ji je predpisal zdravila za migreno, a ni dosti pomagalo. Potem je slišala za nekega bioenergetika, ki je menda uspešno zdravil tak­šne bolezni.

»Šla sem k njemu z eno samo željo, da mi pomaga. A se je obisk zaključil drugače. Ugotovila sva, da sva bila v različnih zvezah oba zelo ranjena, da si imava veliko povedati, da sva si sorodni duši, in tako naprej … bila sem prepričana, da bo tokrat šlo, da sem našla moškega, ki je bil drugačen od drugih. Predvsem pa poln duhovnosti, srčnosti, za vsako težavo je našel rešitev. Nestrpna kot sem – tudi v ljubezni nisem bila nič drugačna – sem komaj čakala, da se ali on preseli k meni ali jaz k njemu. Žal ni šlo tako hitro, saj so bili bolniki, ki so ga obiskovali, navajeni kraja, kjer je živel. Malo se mi je povesil nos, kajti imela sem občutek, da bi tudi on šel za najino ljubezen na 'konec sveta'. Bila sem res trapa, verjemite! Potem me je začel prositi za denar, češ da mora urediti to in ono, da mora iti na seminar ali na izpopolnjevanje v tujino … zmeraj se je kaj našlo. Slepo sem mu verjela, navsezadnje tudi zato, ker so mi njegove čudežne roke v resnici pregnale glavobole, pa sem mislila, da je tudi kot človek – čudežen. Za preureditev njegove ordinacije sem vzela celo kredit, pa ne tako malo. V tednih, ko je najina ljubezen cvetela, ko je bilo vse v rožicah, mi je obroke redno vračal, potem pa se je, pri šestem ali sedmem, zataknilo. Da ne more, da se je zainvestiral in da tudi strank ni več toliko.«

(Konec prihodnjič)