Ko se normalni ženski – zmeša (1)

Lenka me je »našla« šele tedaj, ko ji je umrla stara mama in je pri njej odkrila škatlo s skrbno izrezanimi »usodami«, ki so bile shranjene verjetno zato, da bi jih še kdo kdaj vzel v roke. In se iz njih česa naučil. Lenka si je zadnji hip, preden je mislila šaro vreči v peč, premislila. Lotila se je branja in ob soočanju z življenjskimi potmi drugih pozabila na lastne težave.

»Če sem iskrena, na neki način zavidam starejšim od mene. Kljub grdim rečem, ki so se jim dogajale, so imeli na voljo dosti več časa kot mi, vse je potekalo bolj počasi, zlagoma, lahko so razmišljali in se jim ni bilo treba odločati v trenutku,« mi reče namesto pozdrava, ko se srečava.

V isti sapi je razlagala, da svoje življenje deli na tri obdobja: prvo, ko je bila pod mamino komando, drugo, ko se je podrejala možu, in tretje, ko je končno odrasla in postala samostojna. Potem omeni, takole mimogrede, da bi jo, če bi živela pred dvesto leti, verjetno zažgali na grmadi in jo obsodili čarovništva.

Največjo napako je storila – vsaj tako misli – v času vojne za svobodno Slovenijo.

»To so bili zelo čustveni časi, ko je za takšne, kot sem bila jaz, veljalo, da smo postale malo manj pazljive. Doma sem imela odtujenega moža, nenehno sva se prepirala. Če je kdo od naju odprl usta, sva se zmerjala in si govorila grde reči. Na srečo sva večino časa molčala, pa ne zaradi naju, temveč zaradi otrok. Tam, kjer sem takrat delala, smo imeli skladišče, ki so ga varovali teritorialci. Seveda, večino dneva niso imeli kaj početi, mi v pisarnah pa tudi ne – pa smo se družili ob kavi in kozarčku, klepetali in se imeli fino. Med njimi je bil tudi Jani, lušten, simpatičen možakar, padel mi je v oči, jaz pa njemu. Začela sva se dobivati še potem, ko je bilo desetdnevne negotovosti konec. Kmalu sva ugotovila, da naju druži zelo podobna usoda. Njegova žena je bila enaka nočna mora kot moj partner, oba sva se počutila nesrečno in zanemarjeno, logično, saj so bili »domači skoki« v posteljo precej redki. Kdo pa bi se zvečer razdajal tistemu, če se čez dan dere nate?« se je nasmehnila.

Ni trajalo dolgo, komaj do zime, ko sta se že preselila na svoje, v želji, da začneta novo in lepše življenje. Žal pa ni bilo vse tako enostavno, kot je bilo videti na začetku. Treba je bilo razdeliti premoženje, otroke, čustva. Tukaj pa se je malo zapletlo.

»Skupaj sva imela kar pet otrok. On je imel iz dveh zakonov tri, jaz pa dva. Nekako sem računala, da bosta pri naju moja dva, a je on vztrajal, da pripelje s seboj vsaj tistega, ki ga je imel v prvem zakonu. Mati zanj ni želela več slišati, druga žena pa še manj. Stanovanje, ki sva ga najela, je bilo majhno, drug drugemu bi – tako sem predvidevala – hodili po glavi, tako da najini načrti niso rodili pametnih sadov. Želela sva najeti hišo, a za kaj takega nisva imela dovolj visokih prihodkov. Ob vsem, kar se je dogajalo, je tudi najina ljubezen začela dobivati prve razpoke. Kadar sem bila jezna nanj, sem nehote pomislila, da pravzaprav rinem z dežja pod kap. Da ga zelo malo poznam, da ima kar precej napak, ki mi niso bile všeč. A sem bila trmasta, nisem videla rdeče cunje, ki mi je bingljala pred nosom. Sodelavke v službi so me svarile, češ naj premislim, a sem le stiskala ustnice in bila polna zamere ob njihovih svarilih. Tudi potem, ko me nekoč na cesti ustavi njegova druga žena in me lepo prosi, naj ne razdiram njunega zakona, me ni premaknilo. Ko ženska vidi mojo dvignjeno glavo, se obrne in reče, da se ji zdi, da se bom morala tudi jaz navaditi na to, da pri Janiju ne bom edina. Sama pri sebi sem začela preklinjati in jo pošiljati v tri krasne, ampak – moja trma je zmagala. Žal.«

Tako se je v dvosobno stanovanje vselilo pet ljudi, ki na sobivanje niso bili pripravljeni. Niti v enem kotičku ni bilo zasebnosti, drug drugemu so hodili po glavi, imeli so tudi povsem različne prehranske navade. Lenka in Jani sta morala spati na kavču v dnevni, vendar se otroci zvečer kar niso znali zmigati k počitku, tako da je trpelo tudi tisto edino, kar je pri njima še kolikor toliko dobro funkcioniralo – postelja.

»Kadar je bilo kaj narobe, da sem bila tečna ali živčna, sta jo moja otroka brez besed pobrala k očetu, ki je, seveda, komaj čakal na takšne trenutke. Sinova je imel zelo rad, pogrešal ju je, obenem pa mu je godilo, da sta pri njem iskala zatočišče. Ne vem sicer, koliko ju je k temu, da se preselita nazaj, spodbujal, a povsem nedolžen verjetno ni bil. In tako se je že po nekaj mesecih hišica iz kart začela podirati: moja otroka sta se želela vrniti k očetu, Janijev sin, ki je vse skupaj opazoval, pa se je le prizanesljivo smejal. Kar mi je šlo, odkrito povedano, zelo na živce. Potem se mi je nekega dne, bili smo ravno pri kosilu, dobesedno utrgalo. Pogrešala sem svoja fanta, Jani je med jedjo kadil, njegov sin pa imel na ušesih slušalke, ker je bil nor na muziko. Verjemite, takšnega življenja si pa res nisem predstavljala! Začela sem jezikati, povzdignila sem glas, Jani se ni le branil, tudi on mi je vračal besedne udarce nazaj, potem pa me je trdno prijel za roko, da sem zatulila od bolečine. Obsedela sem z odprtimi usti, mulc je vstal od mize, rekoč, no, se je že spet začelo, Jani je prav tako planil pokonci, me objel, češ da ni mislil nič hudega …«

Njena ljubezen, ki se je tako strastno in divje začela, se je začela počasi razbijati na koščke. Nič več ni bilo tako, kot je bilo. Zmeraj, ko je pogledala na roko, kjer modrica še lep čas ni izginila, se je spraševala, kje je imela pamet.

Kadar je imela »slabe trenutke«, je razmišljala, da ji tudi ob možu ni bilo prav nič hudo. Da je bil sicer čudaški, tih, da je kot moški ni več privlačeval, vendar je imela ob njem socialno varnost, zmeraj dovolj denarja, ne pa, da se ji položnice že dva meseca nabirajo v predalu, ker jih ne more plačati.

»A poti nazaj ni bilo. Ko sem se »prebudila«, sem ugotovila, da sem izgubila vse, kar sem imela. Tudi oba otroka, ki sta po vrnitvi k možu na novo zaživela, celo njun uspeh v šoli se je čudežno izboljšal. Jani se je sicer nenehno smukal okoli mene, mi nosil darila, hodila sva na izlete, na večerje, a sem se ga bala. Pred očmi sem imela njegov pogled, ko me je zagrabil za roko in me hotel utopiti v žlici vode. Tudi njegovi dotiki in objemi mi niso več toliko pomenili kot pred tem. Mislila sem, da se bo dalo pogovoriti z možem, da se vrnem nazaj, a je le zmajal z glavo, ko sem mu omenila to možnost. Nobene tolažbe nisem dobila niti pri sodelavkah, saj so me svarile, naj bom previdna, ko je bil še čas. Tako se je zgodilo, da se je silna ljubezen, za katero sem mislila, da je edinstvena, sesula v prah prej, preden je minilo leto, kar je zagorela. Z Janijem sva se usedla za mizo in se pogovorila, da greva narazen. On je obdržal stanovanje, jaz pa sem se žalostna in ponižana preselila na svoje. Ne povsem slučajno v neposredno bližino hiše, ki je bila nekoč moj dom. Tako sem lažje popravljala napako, zločin pravzaprav, kar sem storila svojima otrokoma. Strašno dolgo časa je trajalo, da sta mi spet vsaj malo zaupala.«

(Se nadaljuje)