Stoletje kraljičine puške

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 11:59

Puška in razmišljanja o vojni.

Manjša muzejska postavitev, tako imenovana »Muzejska vitrina«, s katerimi letos v Gorenjskem muzeju zaznamujejo svojo 60-letnico, je tokrat posvečena nekdanjemu oddelku za NOB, njen avtor Jože Dežman pa se je pri postavitvi mini razstave oziral na tematiko druge svetovne vojne v širšem smislu. Osrednji predmet razstave je puška kraljice Marije (žene leta 1934 v Marseillu ubitega jugoslovanskega kralja Aleksandra), ki v sebi nosi edinstveno zgodbo.

Puška Mannlicher Schön­euer, verjetno model 1903, je bila izdelana v avstrijski tovarni Steyer in je bila tisti čas tudi v naših krajih dokaj pogosta in popularna lovska puška. Vojno pot razstavljene puške je opisal partizan Zdravko Kotnik iz Mojstrane. Kraljica je puško uporabljala, kadar je hodila na lov v Krmo, sicer pa se je hranila pri državnem lovcu Alojzu Rekarju v Radovni. V juniju 1943 je bil izdan nalog, da se poberejo vse puške na kroglo, ki jih hranijo lovci. Kotnik je puško s partizanom Trčejevim Jožem – Boštjanom iz Gorij vzel pri Rekarju in jo imel do 19. januarja 1944, ob formiranju OZN-e na Primorskem. Nato je to puško dobil Klemen Rabič iz Stare Fužine. Po osvoboditvi je Kotnik puško dobil nazaj in jo imel do leta 1949, ko jo je vzel Johan Bertoncelj in jo oddal v muzej.

Puška je posebna tudi zato, ker je partizan med vojno v njeno kopito vrezal simbole, ki ilustrirajo nacionalno in revolucionarno v partizanskem gibanju. Na eni strani so to nageljni, lipovi listi in v sredi planika z napisom »V boj za svobodo«, na drugi strani kopita pa zvezda s srpom in kladivom ter stiliziran Triglav z imenom Jože. Partizan s tem kaže odnos do svoje domovine Slovenije, hkrati pa z revolucionarnim simbolom kliče k spremembi družbenega sistema.

Na enega razstavnih panojev je avtor v drugo svetovno vojno vpisal nemško okupacijo, upor, revolucijo in držav­ljansko vojno, kolaboracijo pa je, kot je povedal namerno izpustil, saj so po njegovem komunisti prav tako kolaborirali s stalinizmom, pa se tega nikoli ni pou­darjalo. Dežman med drugim s številkami padlih partizanov, političnih organizatorjev, domobrancev, civilnih oseb in po vojni ubitih ugotavlja, da je bila Gorenjska kot druga najbolj trpeča slovenska pokrajina v 2. svetovni vojni. V nadaljevanju s predstavitvijo knjig v vitrinah in omembami nekaterih muzejskih razstav v preteklosti in zadnjih letih sporoča še, da je bil Gorenjski muzej včasih tako v vlogi varuha revolucije kot v letih po osamosvojitvi podiranja tabujev, povezanih z 2. svetovno vojno in časom po njej.