Vsemogočne mame

Ko poslušam mamice današnjega časa, me začne skrbeti za otroke. Za kaj vse bi rade poskrbele. Za kaj vse mislijo, da morajo urediti. Kot da bi se Cankarjeva mama s skodelico kave prelevila v super mamo, v stvariteljico idealnega sveta za Ivana. Oblika je drugačna, vzrok je enak. V imenu ljubezni in skrbi do otrok. Poglejmo nekaj primerov, ki bodejo v oči.

Otroške bolezni. Že od nekdaj obstajajo bolezni, za katere vemo, da jih je dobro preboleti v otroštvu, kajti kasneje prinašajo slabše zdravstvene posledice. Vendar je bolezen nekaj, kar se zgodi. To ni nekaj po urniku. To je stvar telesa in njegovega odzivanja. Nekaterim mamicam to ni všeč. Bolezen je postala možnost izbire. Zato se mame med seboj pogovarjajo in dogovarjajo, kateri od otrok ima norice. Podatek je pomemben zato, da bi svojega otroka peljale k bolnemu prijateljčku samo zato, da bi se tudi njihov otrok nalezel noric. Marko ima norice, se dobimo pri njih na kavi? A katera ve, kdo ima peto infekcijsko bolezen, nujno jo rabim za malčka. Kje bi našla rdečke? Ne vem, poglej na bolha.com.

Na prvi pogled je to čisto praktična rešitev, da bi otrok ob (za nas) ugodnem času prebolel otroške bolezni. Ko pa razmišljam o tem, se mi zdi, da je to že poseganje na področje, na katerem je človek že tako naredil preveč zmede. Otrok bo norice dobil takrat, ko bo njegovo telo to izbralo. Ne takrat, ko bo to določila njegova mama. Ampak mame smo postale tudi organizatorice bolezni. Mar ne bi bilo bolje, da to prepustimo naravnemu dogajanju? Normalno je, da bolan otrok preleži svojo bolezen v miru in ne kot odposlanec bacilov med prijateljčki.

Pustimo torej to področje brez našega vpliva. Če bi nas zdravje otrok tako zelo skrbelo, potem ne bi pošiljali bolnih otrok v vrtec, kar se dogaja vsakodnevno. Ne bi jih vozili od babice do tašče s povišano temperaturo, ampak bi si vzeli čas zanje.

Vzamemo nadzor in vpliv tam, kjer nam ustreza. Korist otroka imamo samo na jeziku, dejanja pa so vprašljiva. Mame tehtajo šolske torbe, čeprav noben otrok ne hodi več kot kilometer peš. Mame preverjajo, ali so kontrolne naloge v skladu s pravilniki o ocenjevanju … Mame vzamejo dopust in ponujajo posebno prehrano otroku, ko opravlja maturo. Mame določajo, kateri prijatelji so najboljši za njenega otroka. Mame bi hodile na izpit z otrokom, pa čeprav na fakulteto. Mame bi se zmenile vse … mame bi določile vse … od tega, ali bo njihov otrok kakal dvakrat ali trikrat na dan, do tega, da bodo točno osemnajstega julija vzele otroku dudo. Ali bo uporabljal kahlico, ki je ogreta ali takšno, ki zvončklja, ko pade vanjo drekec. Vplačale bodo polog za otrokov študij, najbrž v tujini, čeprav otrok še ni naredil niti osnovne šole.

Med mamami poteka tiho tekmovanje za najboljšo mamo na svetu. Merilo je eno samo. Najboljša je tista, ki ustvari najboljše pogoje za svojega otroka in to na vseh področjih. Od štetja e-jev do vnašanja virusov, ki so trenutno na pohodu. Najboljša mama je tista, ki najbolj zakomplicira. Vse tisto, kar je bilo nekoč normalno in zdravo, ne šteje več.

Smo še normalne, drage mame? Kdo nas sili, da počnemo vse to? Komu moramo dokazati, da smo zadosti požrtvovalne? Kdo nam daje pravico, da kažemo otroka kot rezultat našega truda? Mogoče je čas, da se ustavimo. Sestopimo iz forumov in čas posvetimo življenju. Povaljajmo se z otrokom po travi in mivki, brez uporabe razkužila.

Mogoče otroci ne potrebujejo mam, ki vihtijo s svojimi materinskimi zastavami, kot bi šle v vojno. Ne bodimo tako zelo kritične do vseh in vsakogar, ki se ukvarja z našimi otroki. Ne planirajmo vsega in se prepustimo življenju takšnemu, kot je. Otroci potrebujejo vsega po malo – bolezen ob svojem času, dudo za spanje in tudi profesorja, ki naredi krivico na izpitu. Lahko samo smo. Ko bomo zadovoljne s seboj, nas bo minila tudi želja po nadzoru. Kaj bi izbrali otroci? Mame, ki mečejo palačinke pod strop, ali mame, ki dokazujejo, da so najboljše? Težko je biti otrok popolne mame.