Govor

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. julij 2013 / 10:11

Ljudje imamo navado, zlasti politiki in čvekači tudi vseh drugih vrst, da ob raznih slovesnih priložnostih držijo govore. Z njimi naj bi povedali, kaj ljudi čaka in kam sploh gremo. Zato sem se odločil, da v imenu Janković – Bratuškove, Ljudmile Novak, Peterleta, Pahorja, Ivana Janše itd. poskušam bralcem pričarati neki tipičen političen govor.

Govornik pride na prizorišče, lahek aplavz, besede »živijo« itd. ga spremljajo do govorniškega odra. »Pleh muzika« ali kaj podobnega zaigra obvezno himno, ljudje ji brez potrebe ploskajo, govornik vzame iz žepa skrbno preganjen list in začne.

Gospe in gospodje, državljani in državljanke, dragi volivci in tisti, ki boste to še postali (tu misli na svoje). Govornik najprej bolj tiho, nato pa gromoglasno oblikuje svoje misli in jih podarja svojim poslušalcem, saj kupiti jih tako ali tako nihče noče. Današnji časi so težki, poznali smo še težje čase, kot so sedaj, pa se nismo uklonili. Vztrajali smo do bridkega konca naših sovragov in izšli iz bitke kot zmagovalci. To strašenje s trojko (ki je poslanci ne vedo poimenovati) je zgolj »larifari«, saj so po nemškem pregovoru vse stvari, ki so dobre, v troje. Torej zaupajmo jim, saj ne pridejo praznih rok. Oni že vedo, kaj hočejo, problem je v nas samih, ker še nismo doumeli, kaj je smisel kapitalizma. Zagotoviti lastniku kapitala čim več dobička, ljudem pa zanesljive službe na robu preživetja. Torej pozabimo na »gnili socializem«, v katerem ste gradili hiše, dobivali stanovanja, šolali otroke brezplačno in imeli urejeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter delo. To so časi, ki so preživeti, saj je edini pravni red kapitalizem z vsem svojim siceršnjim pohlepom. Kljub temu se bomo borili za socialne pravice do zadnje kaplje krvodajalske krvi, ko pa jo bo zmanjkalo, potem pa tudi teh pravic ni več treba. Razumeti moramo, da ko je enkrat žakelj prazen, je prazen. Ne me spraševati, kako ga napolniti. To je vaša dolžnost, saj je moja naloga le ta, da iz tega žaklja jemljem in ga v skladu s strankarskimi interesi razdelim tja, kjer je to za stranke najbolj koristno (tega sicer ne reče na glas, pač pa tako v praksi ravna). Iz množice prisotnih se zasliši glas »kradete nam«. Tu govornik zajame sapo, popije kozarec vode in reče.

Kakšna nesramnost. Mi prelivamo za vas srčno kri, da bi vam bilo bolje, vi pa meni blato v obraz. Meni tudi ni lahko, saj komaj preživim s 3000 evri neto plače. Ali se kaj pritožujem? Nič, stisnem zobe, pa gre. Torej, dragi ljudje, stisnite zobe, po potrebi pa tudi riti in se skupaj prebijmo čez te težke čase. Slabše, kot je bilo leta 1945, že ne more biti. Mladi generaciji, ki ni doživela teh časov, pa svetujem. Bodite potrpežljivi. Ko bo vaša generacija dedkov in babic odšla v pokoj pri 70 letih, boste ravno prav zreli za prevzem njihovega dela, raznih funkcij, in če bo bog dal, tudi oblasti.

Upokojenci, res je velika večina delala celo življenje, vendar ste v tem življenju pridobili pomembno premoženje. Torej niste delali v prazno, saj bodo to premoženje uživali še celo vaši vnuki in pravnuki. Vemo, da je težko shajati s takšno pokojnino, kot jo večina vas bivših delavcev ima. Celo življenje ste živeli bolj skromno in vam je torej skromnost pisana na kožo. Pa še svojim potomcem ste lahko za zgled.

Državljanke, državljani, drage Slovenke in Slovenci, ob tem prazniku in tudi vseh, ki mu še sledijo, vam želim, da se kot volivci udeležite bodočih volitev in glasujete za našo stranko, saj je le ona garant za vašo prihodnost. Strnite se okoli nje, saj je edini svetilnik, ki sveti v temačne dni.